Reflektor

Slutim in nenehno opazujem:
kot bi prežala skrita v grmovju,
vedoč za moja hrepenenja,
za nedostopne želje
dolgih cest. Slutim te
v ritmu sonca, ki barva to deželo
neusmiljeno vsak dan, vdano v svojo
pot po nebu. Čutim
te v sopari, ki razkriva skoraj
neubogljivost tvojih južnih prsi,
in v vetru ure zgodnjega večera,
ki ti viha kos blaga navzgor po
nogi, ko se kot osvobojena svojega razuma
kaže skoraj do užitkov cveta.

V meni si in vse okrog in razcepljam
se v miks jezikov, ko jecljam
sam sebi, da že zdavnaj
nehal bi te le slutiti,
če skočil bi še sam
v zelenje, v svobodo, v barvo,
v sebi pomnožen.