Reflektor

Kriza počasi prebuja razpravljalce. Na agendi mainstream medijev in intelektualcev debata o načinih, globini in strukturi reševanja svetovne gospodarske krize pridobiva tržni delež. Londonska konferenca o ideji komunizma, prispevki v Mladini, (recimo vsaj tale ali tale ali serija člankov o UTD (prispevka Veljka Rusa in Marijana Horvata iz 11. številke bosta na mreži dostopna od 27. 3. naprej)), Delovi Sobotni prilogi (vsaj taledva: str. 8 in 13, tale: str. 9 in tale: str. 19), Dnevnikovem Objektivu (vsaj tale, morda taledva ali mogoče tudi taledva, prav gotovo pa tale), ter na Vesti, obrat Financial Timesa h glorifikaciji nordijskega kapitalizma (Nordic model is “future of capitalism”) oziroma po naše “skandinavskega modela solidarno-konkurenčne družbe” (prosto po malone vseh slovenskih politikih), prevod Doktrine šoka v slovenščino (povzetek debate ob izidu), …še je tega.

V času krize se torej zdi prostor javne razprave manj zaprt za ideje z obrobja in predvsem ustvarja priložnosti za argumente, kako naprej in kako globok bo ali rez ali obliž za ta naprej.

A v javni debati o krizi in njenih priložnostih manjka predvsem nek resen, poglobljen, kredibilen, trezen in nepopulističen prispevek politike, sindikatov, nevladnih, neprofitnih in okoljskih organizacij, kulturnikov in umetnikov, vodij razvojnih oddelkov, znanstvenikov in profesorjev. Razprava ni slaba, a deluje kot da vsi čakajo, da bo nekdo od nekod potegnil čarobno formulo, da si bomo lahko oddahnili od nebodigatreba hrupa, ki nas je predramil, a ne še zbudil, iz pasivnega spanca, kamor nas je zazibala nevidna roka trga.

Svetovna gospodarska kriza je priložnost za agendo razvoja sistemov Javnega v korist skupnosti. Država kot skrbnik in upravljalec Javnega naj prevzame pobudo v razmerju do Kapitala, definira interese skupnosti, in prisili Kapital v sodelovanje, ne pa da mu prepušča diktiranje tempa, pogojev in nenazadnje miloščine socialnih transferjev.

Ker od politične desnice v Sloveniji ne pričakujem kakih novih prodornih, originalnih in na prihodnost naravnanih idej trajnostnega razvoja družbe, njihovo pomanjkanje zamerim politični levici. Ta se sicer resda ukvarja z vladanjem (baje blaži tudi učinke krize), a kake dolgoročnejše agende, kako krizo obrniti v prid skupnosti, ne sproducira. Kljub vsem doktoratom iz strokovnosti.

V debati pogrešam predvsem sindikate, ki bi ob zlomu kapitala lahko prevzeli vlogo pobudnika rešitev in motorja javne debate ter s tem dobili večje možnosti za dobre socialne razplete krizne negotovosti. Če so sposobni na ulice ob bistveno manjših grožnjah kot so te, ki se kažejo zdaj, pripeljati nekaj desettisoč ljudi, potem naj tem ljudem zdaj pomagajo vsaj z vključevanjem v, če že ne vodenjem, razprave o redefiniciji kapitalizma in posledic, ki jih ta prinaša.

Podobno velja za ves neprofitni sektor. Veš, poet, svoj dolg? Bo umetnost krizo le odsevala (ko je bo konec), ali se je sposobna kritično in angažirano odzivati na realni svet? Bo postala Umetnost ali ostala šok/zabava? Lahko neprofitne oblike družbenega delovanja pripomorejo k reševanju krize? Kako bo to krizo čutilo okolje/podnebje? Jo lahko pomagajo rešiti nove tehnologije, znanstvena odkritja, morda naravni viri?

Kot je bilo na Reflektorju že nekajkrat objavljeno, je kriza lahko priložnost. Če stenografsko suhoparno povzamem bistvo kapitalistične doktrine šoka, gre za to, da Kapital izkoristi šok javnosti v kratkem obdobju po naravnih, političnih ali družbenih pretresih, in v zakonodajne procese reguliranja Javnega vnese in kot edina zveličavna uveljavi svoja pravila: deregulacijo, privatizacijo, odpravo socialno-solidarnostnih elementov. Trenutna svetovna gospodarska kriza je priložnost ne za revanšistično kazanje sredinca kapitalu in divjo nacionalizacijo, pač pa za agendo razvoja sistemov Javnega v korist skupnosti. Država kot skrbnik in upravljalec Javnega naj prevzame pobudo v razmerju do Kapitala, definira interese skupnosti, in prisili Kapital v sodelovanje, ne pa da mu prepušča diktiranje tempa, pogojev in nenazadnje miloščine socialnih transferjev.

Vir: Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Maribor

Kaj in kako? Nekaj razvojnih predlogov imam. Predlagam vsaj naslednje:

• Med nekatere prioritetne rešitve, za katere sicer ne poznam konkretnih ukrepov, je po mojem mnenju nujno zaostriti reguliranje trga v smeri tržnih deležev. Celotna teorija kapitalizma namreč temelji na konkurenci, ki v svojem izidu pomeni najboljše za potrošnika. Multinacionalne korporacije težko stlačimo v odstavek, ki govori o pošteni, za končnega uporabnika pozitivni in dobrodošli konkurenci, prej mu dolgoročno škodi. Če že trg in kapitalizem, potem trg množice akterjev/ponudnikov, ne petih konglomeratov korporacij, ter kapitalizem, od katerega ostane le učinkovitost, celovit družbeni razvoj in etika, širša od MBA ideologije dobička.
• Univerzalni temeljni dohodek bi pomenil večjo stopnjo varnosti in odpravo strahu, ki je bistvo vseh sredstev manipulacije kapitala s posameznikom. Ker bi se v vsakem primeru ta dohodek porabil za potrošnjo, bi bilo dobro slišati kako ekonomistično misel o UTD kot sredstvu za gospodarsko rast. Sam ga pojmujem predvsem kot investicijo, ki jo država kot skupnost vlaga sama vase; dolgoročno to ne more biti samo strošek (kot denimo za potrošni material). Če je višina BDP dobrih 37 milijard €, bi denimo 300€ mesečnega dohodka pri 2 milijonih prebivalcev letno pomenilo 7,2 milijarde €. A to bi hkrati vplivalo na večjo potrošnjo prebivalcev, resda najbrž višjo inflacijo, a tudi na povečanje BDP-ja prek pobranih davkov. Ob predpostavki nespremenjenih plač (nekateri zgornji viri sicer predidevajo zmanjšanje plač za razliko do UTD) pomeni, da 2 milijona ljudi lahko živi bolje in hkrati več prispeva tudi v državno blagajno. Se zelo motim?
• Uvedba ukrepov zelene gradnje, ki jih je lahko seveda ogromno, bi pomenila bistveno bolj dolgoročnejši učinek varovanja okolja kot denimo subvencija za nakup novih avtomobilov. S tem, da denimo država sofinancira sajenje dreves, trave in grmovja na strehah mestnih objektov, ali spodbudi gradnjo z okolju prijaznimi materiali, kjer bi za ogrevanje in vzdrževanje porabili manj naravnih virov, bi za skupnost naredila najbrž bistveno več od subvencioniranja nakupa novih avtomobilov, ki pa resda najbrž kratkoročno pripomore k ohranjanju delovnih mest. A odločitev o tem ohranjanju kljub vsemu ni na strani države.
• Reorganizacija kompletne javne uprave in javnih sistemov, predvsem zdravstva, šolstva in razvoja/znanosti je očitno nujna, saj v administraciji in upravljanju ne sedijo “najboljši med najboljšimi”, tisti, ki pa so najboljši, postajajo malodušno slabši v boju s sistemom. Notranjih rezerv in brez posebne potrebe porabljenega javnega denarja je preveč. Proračuni niso razvojno-investicijsko naravnani, prevečkrat gre za pojmovanje kot strošek namesto za pojmovanje kot investicija.
• Slovenija naj v bližnji prihodnosti izstopi iz mednarodnih varnostnih struktur oziroma vsaj na minimum omeji stroške, ki zaradi njih nastajajo. Če bi samo z denarjem od patrij financirali razvoj zelenih tehnologij in postopkov ali denimo socialnega podjetništva, je to veliko bolje vložena investicija kot v primeru oboroževanja, ki je samo strošek (da vzdrževanja ne omenjam). S kvalitetno in vsebinsko domišljeno zunanjo politiko si lahko okrepi ne le status v EU, pač pa tudi pridobi zase nazaj sloves, ki ga je imela Jugoslavija v obdobju neuvrščenosti.
• Skladno s tem bi, ker je naš trg najbrž res premajhen, vsaj za trge evropskih jezikov in ZDA, morali v bistveno večji meri kot do zdaj razviti podporne dejavnosti na področju kulture in umetnosti: prevode, gostovanja in promocijo slovenskih umetnikov v mainstream kulturne medije po tujini, skupne projekte in koprodukcije, gostovanja tujih avtorjev pri nas. Najbrž bi, ob predpostavki nadaljevanja trenda nebranja in neposedovanja mehanizmov za razumevanje delovanja medijev, bilo kvalitetne, vsebinske, resne medije in medijsko vzgojo treba ravno tako (projektno) sofinancirati, ob predpostavki, da tudi sami spremenijo poslovni model (nekaj o tem lahko prebereš tule, str. 16)

V debati pogrešam predvsem sindikate, ki bi ob zlomu kapitala lahko prevzeli vlogo pobudnika rešitev in motorja javne debate ter s tem dobili večje možnosti za dobre socialne razplete krizne negotovosti.

Torej: Investicije v ljudi, ne v objekte, v tehnologije za korist skupnosti, ne v orožje, v socialno podjetništvo in zdravo konkurenco, ne v monopoliste in tajkune, v kulturo, vsebinske medije in neprofitne organizacije namesto v dopuščanje kulturnega boja, rumene bebavosti in trošenje brez potrebe.

Čas krize (ne glede na morebitne drugačne ideje ali argumentirano zavrnjene gornje točke) pojmujem predvsem kot čas za poglobljene razprave in kresanje argumentov. Očitno smo preutrujeni za še kaj več. Ta vikend so denimo Socialni demokrati zamudili res dobro priložnost reprogramirati manifest politične refleksije dogajanja v svetu in Sloveniji glede na nove značilnosti krize. Zares je pred volitvami obetal ravno s flirtanjem z novimi temami, novimi agendami, novo politiko. Smo zdaj dobili Vladimirja in Estragona: “Pejva.” (Se ne ganeta.)?

Čakamo!