Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, izbrano

Odzivi:

1x komentirano

Danaja Batinič · Friday, 30. October 2009 ob 21:31

Zadnje čase me je večkrat malce zaskrbelo. Med drugim za naše ljube otroke. Gledam jih, kako igrivo in radovedno gledajo okrog sebe, tako kot smo mi nekoč to počeli, z enako iskro v očeh. Potem pa jih vidim, kaj gledajo po televiziji, na internetu in v kinih. V poplavi različnih superjunakinj, oblečenih v minikrilca in visoke petke, robotov in brezizraznih bitij, se kmalu utopim. V poplavi kiča, površinskosti in nepristnosti. Kaj je razlika med Banananjamom in Winx? Banananjam je junak za vse večne čase, zapisal se je v zgodovino, ker je tako enkraten in prisrčen. Kaj pa Winx? Kdo so to?, bi se vprašali mnogi, drugi, ki jih poznajo, bi se verjetno strinjali, da bodo šli v pozabo, ker so fejk in ker niso prav nič otroški, kaj šele prisrčni. Se bodo otroci čez petnajst let še spominjali Winx z nostalgičnim prizvokom v glasu? Mislim, da je odgovor več kot jasen.

Jama rumenega psa

Potem pa se mi je zadnjič oddahnilo vsaj za trenutek. Ogledala sem si otroški film Jama rumenega psa (Nemčija/Mongolija, 2005, 93 min), mongolske režiserke Byambasuren Davaa, ki je Film govori o petčlanski mongolski nomadski družini in njenih pripravah na selitev, osredotoči pa se na deklico Nansal. Nansal je edina od otrok, ki obiskuje šolo v mestu. Po dolgem času se spet vrne domov, k družini, in pomaga pri vsakdanjih opravilih. Ko se nekega dne potepa naokrog, v jami najde prikupnega psička in ga poimenuje Zocher. Zocher ji sledi povsod in kaj kmalu postaneta dobra prijatelja. Tej zgodbi pa nasprotuje Nansalin oče, ki je prepričan, da bo Zocher med selitvijo privabljal volkove. Tako se mora deklica psu čim prej odreči, to pa ji ne gre preveč dobro od rok, zato ga pred očetom bolj ali manj neuspešno skriva na različnih mestih. Ko napoči dan selitve, Zocherja privežejo k drogu, Nansal pa nemočno, sedeč na vozu, gleda, kako Zocher laja in iz minute v minuto postaja manjši. Čez nekaj časa, ko je nomadska karavana že kar nekaj časa na poti, družina ugotovi, da so izgubili najmanjšega člana. Oče gre hitro na lov za svojim sinom in ko prispe na mesto, kjer je prej stal njihov ger, zagleda malega, ki je čisto blizu tropu velikanskih orlov, in Zocherja, ki orle odganja. Tako oče, nadvse vesel, da je Zocher rešil življenje njegovemu sinu, oba odpelje nazaj h karavani in vsi skupaj nadaljujejo pot k novemu domu.

Zgodba, kot vidite, je sicer ganljiva, na trenutke žalostna, spet drugič komična, vendar ni prav nič posebnega. Je zelo preprosta. Pravzaprav je film tak, kakršni so Mongoli. Preprosti na zunaj, vendar ta preprostost ni vse, znotraj njih se skriva še nekaj več, nekaj globljega in zanimivega. Ko sem bila v Mongoliji, se mi je zdelo, kot da iz vsakega mongolskega nomada sije nekakšna modrost. Ko so zrli vame z velikimi, sijočimi očmi, bosih nog s kosom sira v roki, sem se počutila prav majhno. Prav takšen vtis pusti tudi film.

Preprostost, prežeta z življenjskimi modrostmi in radostmi, poleg pa še veličastna narava in barve. Vse to gledalca ne pusti ravnodušnega. Tudi odraslega nekako potegne v kožo 8-letnika, ponovno začne svet gledati skozi otroške oči, uporabljati začne domišljijo, stvari mu niso jasne, zato na vsa vprašanja išče odgovore. Odgovori pa niso površinski, ampak zelo življenjski. Tako na primer Nansal zanima, zakaj nečesa ne more imeti, in ji mati odgovori, da naj se poskuša ugrizniti v sredo dlani. Ko deklici po nešteto poskusih še vedno ne uspe, ji mati razloži, da vseh stvari, tudi če se zdijo na dosegu roke, ne moreš imeti. Film je poln vrednot, ki jih v današnjem zahodnem svetu tako zelo primanjkuje. Te iste vrednote so bile včasih skupne vsem otrokom (da o odraslih ne govorim), danes pa, se bojim, jih s pomočjo brezveznih risank in filmov počasi izgubljajo. Zato je ta igrano-dokumentarni film tako osvežujoč val in lučka upanja.

Iz majhnega zraste veliko, ste že pozabili?

Odzivi na ta prispevek - 1x komentirano:

  1. Film je res čudovit, iskriv, pristen in pol modrih univerzalnih vodil, ki delujejo preko citatov ali recimo dejanj. Spomnim se recimo stopljene plastične zajemalke, in takoj naslednji prizor, ko oče popravlja prejšnjo “klasično” železno zajemalko. Super je tudi zadnji kader filma, ko se družinska karavana odpravi na pot, vendar ne po že ustaljeni poti, temveč po travniku ob njej, po tej poti pa pridrvi kamion, ki opozarja na ponovne volitve v državi. Skratka film, ki ga mora videti prav vsak!

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License