Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, izobraževanje, kultura

Odzivi:

Ni komentarjev

Rok Govednik · Monday, 2. November 2009 ob 18:55

Beseda urednika:
Homo symbolicus je poimenovanje človeka 20. stoletja (in od tam naprej), ki v človeškem poudarja pomen simbolnega. Besede, s katerimi človek poimenuje stvari okoli sebe, se lahko nanašajo tudi na druge besede in tako tvorijo neskončen splet kombinacij. Tega simbolnega praga razen človeka ni prestopilo drugo bitje. Oznako je v povezavi s semiotiko Charlesa Sandersa Peirca predlagal evolucijski nevrobiolog Terrence Deacon. Zanimiva je tudi druga oznaka, Animal symbolicum (simbolna žival) Ernsta Cassirerja, teoretika simbolnih form. Med rodovitnimi polji simbolnega je seveda vsako človekovo delovanje; morda najbolje obrodijo vizualna dela in dejavnosti, ki s podobami spodbudijo pomen. Film, denimo.

Na Reflektorju začenjamo s serijo prispevkov o “človeku kot simbolnem bitju” in filmu. Najbolj ažurni si za branje rezervirajte ponedeljke ob 19h, ostali pobrskajte po arhivu.

Homo symbolicus-1

Tako, kot z vsakim umetniškim izrazom pokažemo odnos do sveta, sebe v svetu, storimo to tudi s filmom. S filmom, preko filma in za film človek doživlja sebe in realnost, ki se ga dotika, tako ali drugače, direktno ali posredno. Ni pomembno le, da vzpostavimo “odnos do”, brez katerega smo neinteraktivno bitje, brez izkustva in možnosti motrenja. Človek je simbolno bitje, ki se samoizgrajuje.

Želim dokazati, da sta tako film kot vera v realnost ali film kot vera v sliko (Stojanović) povsem potrebna, da se homo symbolicus sestavi v (sebi) zadovoljivo celoto umeščenega in zavedajočega se bitja. A predvsem vera v sliko po podobi svojih sanj, iluzije, je zanj bolj koristno doživetje. Pogledati je treba, kako je človek kot simbolno bitje našel sebe v svetu filma. Začeti je potrebno z začetkom.

1. Zakaj in kako film

Filmska zgodovina je začela s posnetki običajnega življenja običajnih ljudi – delavcev, ki so šli z dela v tovarni (Odhod iz tovarne, brata Lumière), ljudi na sejmu (Sejem, Karol Grossman), pred cerkvijo (Odhod z maše, K. Grossman), otrok na vrtu (Na domačem vrtu, K. Grossman), vlaka (Prihod vlaka na postajo, Lumière) itd. S tem so seveda ustvarjalci posnetkov razumeli kamero kot sredstvo za ovekovečenje splošnih človekovih pripetljajev. Sprva je to postalo zanimivo, a tudi sami snemalci niso dali bistvene možnosti za razvoj kinematografije. Sami “očetje filma” so povedali, da gre za cenen način zabave, ki ni nič kaj boljši od kabareta. A filmski razvoj se je razbohotil, od snemanje dokumenta časa (Lumière), do snemanja gledališke igre, pa vse do prvih igranih filmov, tudi znanstveno-fantastičnih, (Georges Méliès), zvočnih (Alan Crosland)… in to vse v nekaj več kot treh desetletjih. A film s tem še zdaleč ni zaključil svojih (z)možnosti.

Kaj kmalu se je razvoj filma začel povezovati s tehnologijo in z njo prihajala opazka, da je popularna kultura s filmom prinesla “industrijo” in “produkcijo”, v odnosu do kulture v ožjem smislu, ugotavlja Anotnina Kłoskowska, poljska teoretičarka množične kulture. Tako so se intelektualistično elitistični kritiki naslanjali predvsem na klasično in visoko kulturo, zato so film videli kot brezvsebinsko in “poceni” zabavo za vsakogar.

Atenski polis je med državljanske dolžnosti svojih bogatih državljanov štel financiranje pomembnega dela gledaliških uprizoritev izbranih dramskih del

Jovan Jovanovič, režiser in filmski teoretik, tako izpostavlja (1) »nerazumevanje kreativnih možnosti kinematografske tehnike in tehnologije« za prvi ontološki problem teh kritikov. Nadalje, ti kritiki vidijo problem v (2) nezmožnosti estetske vsebine in intelektualne interpretacije, (3) domnevno odsotnost semiološke zavesti in (4) odsotnost psihoanalitičnega vpogleda v naravo kinematografskega filma in proizvodov množične kulture. Ob tem so univerze kot hram obrambe klasične umetnosti in ostra opozicija rastoče množične kulture s tipičnim filmskim nevrednežem merile na Hollywood, najbolj popularnega predstavnika kinematografskega narativnega filma fikcije. Niso pa bili sposobni doumeti, sprejeti, da je ravno z razvojem tehnologije film pridobival na veljavi. Film ni podcenjeval splošnega gledalca, tako kot so to počeli ti “obtičanci na časovni premici”. Louis Delluc, eden od prvih francoskih estetikov filma (1920), pravi, da filmsko publiko tvori množica, vse množice. »Film nam vrača tisto enodušno umetnost, ki je izginila z grškim gledališčem, v katerem je dramo spremljala vsa država.« S tem je Delluc vrnil kritikom to, od česar so skušali visoko kulturo izolirati: množice, ki bi lahko dostopale do umetniškega. Pa vendar je res, saj so gledalci v antičnem gledališču pomembno vplivali na razvoj in tendenco mimesisa. Atenski polis, tako Andreja Inkret, je med državljanske dolžnosti svojih bogatih državljanov še vedno štel financiranje pomembnega dela gledaliških uprizoritev izbranih dramskih del, natančneje – gledališke postavitve zbora. Enako je z nekaterimi filmi – posneti so po meri gledalcev. In če tukaj nadaljujemo, je današnja družba družba spektakla, kakor pravi Guy Debord – vse, kar se je nekoč doživelo neposredno, se sedaj doživlja koncentrirano preko slikovnega prikaza, ki je vsem enako možno dostopen. Avdiovizualni mediji pa nimajo ekskluzivnosti v svoji spektakularni naravi, kakor hočejo prikazati elitistični “kritiki” filma in želijo prikazati, da bi bil svet medijskih fikcij prikrajšan za informacijo o realnem svetu (larpuralrtizem spektakla).

Novi mediji artikulirajo nove jezike in enako se je zgodilo z izobraženci s klasično kulturo, zato ti niso bili kaj sila relevantni kritiki filma. Film potrebuje posebno jezikoznanje.

(se nadaljuje)

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License