Reflektor

Vsled vztrajnega stremljenja k nečem novem in nenehnega eksperimentiranja z vedno novimi žanri se je Kazutoki v začetku devetdesetih srečal tudi s klezmerjem. Nekoč naj bi ga neki newyorški izvajalec dotične godbe ošvrknil z opombo o nedoslednosti njegovega izvajanja klezmerja, a Umezu se mu je le nasmehnil, rekoč, da glasbo vedno raje interpretira po svoje in da doslednost niti ni bila njegov namen, oziroma celo, da nikoli ni bila njegov namen.

V tem se namreč tudi skriva njegova genialnost, saj je vsem skokom čez plot navkljub ostal zvest samemu sebi. Biti prepoznaven lahko hitro vodi v biti dolgočasen, a Umezu še ni nehal presenečati. Igral je kar v dveh klezmer zasedbah, osemnajst-članski Betsuni Nanmo Klezmer in majhni Komtcha Klezmer, s katerima je premikal žanrske meje ter vanje vrival prvine free-jazza, Bennyja Goodmana in Brandweina. Med vsem tem ustvarjanjem je Umezu našel čas za ustanovitev še ene skupine, imenovane po Shakushainovem uporu proti klanu Matsumae, ki se je zgodil v sedemnajstem stoletju na japonskem otoku Hokkaido. Gre za še eno v vrsti kinetičnih popotovanj po zemljevidu svetovnih godb, jazzu, popu in rocku, ki pa je vsaj v domovini našla svoj zvesti krog poslušalcev. Tokrat je to popotovanje opremljeno tako z električno kot akustično kitaro, več vrstami klaviatur, mandolino, ksilofonom, basom, tolkali in bobni, a Umezujeva pihala ostajajo prepoznavna.

Kazutoki Umezu in Diva (foto: Big in Japan)

Z letom 1998 pride vabilo Iana Duryja. Le-ta želi v svoji zasedbi na turneji imeti tudi Umezuja in pridruži se Blockheadsom na njihovi angleški turneji. Sledeče leto postane tudi član iz sedemdesetih izvirajočega saksofonskega seksteta Six Winds, zaradi želje po turneji v Afriki, pa s samimi japonskimi glasbeniki sočasno ustanovi še Kiki Band, ki ob Doctor Umezu Bandu do danes ostaja njegov najprepoznavnejši in najodmevnejši projekt. V kolektiv je angažiral enega najpomembnejših kitaristov japonske progresivne scene Kida Natsukija, čigar dodelana tehnika, hektično soliranje, ritmiziranje, parafraziranje in hkraten občutek za mehkobo skoraj pnevmatično dopolnjujejo Umezujev repertoar. Na vseh šestih dosedajšnjih albumih je stalni član še basist Hayakawa Takeharu, ki je sicer s Kazutokijem sodeloval že pri Seikatsu Kojo Iinkai Orchestra in pri Doctor Umezu Bandu. Da gredo poznanstva s talentom dobro skupaj, dokazuje tudi družba starega znanca, bobnarja Niide Koza. Niida se je proslavil z RC Succession, Umezuja pa dokončno prepričal v Kotchma Klezmer ter Shakushain in rodil se je torej Kiki Band.

Prva studijska plošča z dotično zasedbo za Umezujeve poznavalce ni bila nobeno presenečenje. Sicer so razen bobnarja prav vsi prispevali skladateljski pisker, a vnovično mehčanje in drgnenje v novejšem stroju je izpadlo zelo doktorsko. To sicer ne pomeni prav nič slabega, saj je v Kidu Natsukiju Umezu dobil vrlega in predvsem dostojnega sopotnika, sposobnega prav tako frenetičnih menjav tempa, kot jih je zmožen sam. Odveč je besedičenje o zložljivosti in večplastnosti izdelka, v oči pa bode izbira zadnjega komada. Gre za priredbo Iana Duryja Fucking Ada.

Dinamičen začetek obljublja dinamično nadaljevanje, a tu je potrebno trenutek počakati. Uvod v drugo studijsko ploščo Kiki Banda je namreč postopen, z eno tistih rockovskih balad, ki svojo temo izgradijo počasi in se s tem lažje usedejo v ušesa. Potem ponavadi tudi hitreje zdrvijo ven in takšen komad bi ob kakšnem drugem izvajalcu seveda lahko konzumerju povzročil tudi slabost ali vsaj manjše gastronomske težave. No, bojazen je tu povsem odveč. Gre namreč za živo, skozi celoten plošček trajajočo zgodbo, saj reprizo teme in s tem njen epilog slišimo šele v zadnjem komadu. S tem celota pridobi na konceptu in žgočo dinamiko prepusti skrbno odbranim delcem, ki pa so prerazporejeni tako, da plošča vseeno pušča vratolomen vtis.