Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

glasba, izobraževanje

Odzivi:

Ni komentarjev

Tit Podobnik · Thursday, 3. December 2009 ob 13:00

Prodorni Japonec se je skozi svoje dolgoletno glasbeno udejstvovanje povzpel na mesto enega najbolj cenjenih in čaščenih pihalcev ter trobilcev z Daljnega vzhoda. Svoje delo je in še vedno gradi okoli enigmatičnega muziciranja, ki se je šele v zadnjem desetletju s Kiki Bandom vsaj razmeroma ustalilo.

Prej je svojo kameleonskost skušal v različnih zvrsteh jazza, rocka, popa, etna in celo klezmerja. Da iz svoje fleksibilne kože ne more uiti, pa še vedno pričajo kolaboracije, zarezane globoko v obdobje Kiki Banda, kot je na primer plošča Danke s kolegom iz šolskih klopi ter pianistom Yoriyukijem Harado ali plošča Play Time z ruskim basistom Vladimirjem Volkovom.

Kazutoki se je rodil leta 1949 v japonskem mestu Sendai. Formalno glasbeno izobrazbo je absorbiral na največjem zasebnem tovrstnem konzervatoriju v državi, in sicer na Kunikatchiju. Že takrat je nastal tudi njegov prvi bend Seikatsu Kojou Iinkai, ki pa je zavoljo njegovega odhoda v New York kmalu zatem razpadel. V zibelki jazza se je nato srečal s takšnimi eminentneži, kot so David Murray, Lester Bowie, Rashid Ali in William Parker, s katerim je celo posnel ploščo, ki pa seveda ni dostopna. Bil je tudi reden gost svobodnjaško orientiranega podstrešja Studio Rivbea, ki ga je v sedemdesetih vodil Sam Rivers. Po vrnitvi na Japonsko je sledila ponovna vzpostavitev Seikatsu Kojou Iinkai Orchestra, s katerim je posnel dva v domovini dokaj uspešna albuma, preden pa je dosegel dokončen preboj z Doctor Umezu Bandom, pa se je spogledoval še z bolj mainstreamovsko orientiranimi RC Succession. Vseeno mu je bolj mu ugajalo, če je stvari zastavil na svoj način in rodil se je torej Doctor Umezu Band.

Kazutoki Umezu in Kiki band

Z Doctor Umezu Bandom se je torej zgodil preboj in Kazutoki si je s svojim nenavadno prilagodljivim igranjem ugled le še večal. Spretni manevri med mehkobno melodičnimi in navidez popolnoma razpuščenimi pasažami so že takrat krasili večino njegovega repertoarja, s koncem osemdesetih pa se je zasidral tudi v newyorškem Knitting Factoryju. Tam je tudi spoznal Johna Zorna, Georgea Rewisa in predvsem prezgodaj umrlega čelista Toma Coro ter bobnarja Samma Bennetta, s katerima je kot Third Person v devetdesetih posnel dve zimprovizirani plošči. Še prej je s Tomom sodeloval na avantgardno obarvani Abandon in se lotil precej smelega projekta s tremi damami, imenovanega Diva, ki pa je že po eni plošči in enem letu propadel. Iz obdobja Knitting Factoryja se je ohranil posnetek Kazutokijevega nastopa v klubu s prej omenjenim bobnarjem Sammom Bennettom, ki je našel pot na kompilacijo Live at the Knitting Factory Volume 5.

Plodno sodelovanje s čelistom Tomom Coro in bobnarjem Sammom Bennettom je poleg improviziranja kot Third Person botrovalo tudi ploščkoma Eclecticism iz leta 1995 in First Deserter dve leti kasneje. Prevladujoča popestritev tem dvem izdelkom je nedvomno kitarist Marc Ribot, ki sicer ne potrebuje kakšne posebne predstavitve. In dasiravno Tom Cora na Eclecticismu ni prisoten in se je razširjeni krog glasbenikov poleg Umezuja, Samma in Ribota na drugem zamenjal, gre vseeno za sorodna si izdelka, prepolna najrazličnejših, prav eklektičnih kolažev. Ti kolaži pa so z Ribotom imeli fluidno podlago in čeprav se je Umezu že prej srečal s kitaro in jo znal v svoje kompozicije tudi premeteno umestiti, se zdi, da je šele skozi to obdobje začel zares ceniti celoten diapazon zmožnosti najbolj faličnega instrumenta. Nenazadnje je desetletje zaokrožil v družbi Ribota in Kennyja Wollesena na Pandora’s Cocktail in z novonastalim kitarsko močno osveščenim Kiki Bandom. A o tem malo kasneje.

Strani: 1 2 3

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License