Reflektor

Umezu ne bi bil Umezu, če si ne bi ob Kiki Bandu zadal še kup drugih glasbenih zadolžitev. Tako se je v prvi polovici prvega desetletja v novem tisočletju udejstvoval v že omenjenemu kolektivu Six Winds, duetu s pianistom Yoriyukijem Harado in duetu z basistom Vladimirjem Volkovom. Ob vsem tem je našel tudi čas za svoj povsem solističen izdelek Show the Frog, kjer se z bas klarinetom loti Theloniousa Monka, Billyja Eckstina, tradicionalnih napevov z Irske in Japonske, zavije tudi v klezmerje, jazz standarde, njegove lastne kompozicije pa se ukvarjajo predvsem z izvabljanjem in lovljenjem različnih tonov, s katerimi sublimno razstira zvokovne zmožnosti bas klarineta. Celoten album je posvečen legendarnima Raahsanu Rolandu Kirku in Ericu Dolphyju, ki se sicer pojavi že na ovitku plošče Wake Up With the Birds, Umezujevemu duetu z Italijanom Carlom Actisom Datom.

Z letom 2005 Kiki Band preide v današnjo formo. Bobnarja Niida Koza zamenja Joe Trump, izide pa tretja studijska stvaritev Dowser, ki se izkaže za pravo pošast, saj je tako naspidiranemu funky-progresivnemu jazzu težko ubežati. Niti osladna sredica, katera pa se tako ali tako v Umezujevi maniri sprevrže v bakanalijo, tempa ne upočasni za toliko časa, da bi se poslušalec lahko v miru umestil. Če se je kje za kakšnim kotom še skrivalo kakšno nejeverno uho in dvomilo o tehničnih sposobnostih kitarista Kida Natsukija, ga je le-ta s prodornimi solažami in fankijadami povsem oglušel. A na koncu je še vedno ritem sekcija tista, ki drži celoto skupaj, brez debelih strun in lomljenja ritmov pač ne gre. Umezu pa ostaja živi dokaz, da pretirana melodika lahko seka, pa čeprav je le streljaj stran od pretiranega kiča.

Kiki band: Dowser

Dueli se nadaljujejo na zadnji plošči, in sicer gre za lanskoletno Demagogue, kjer smo priča na videz že slišanemu, a vseeno čudno sveže delujočemu materialu. Pri vsem mešanju in stepanju žanrov je šele tu prišel ven okus po fusionu, zaradi česar bend v zrelih letih deluje še bolj zrelo, album pa potrebuje tudi nekaj več potrpežljivosti poslušalca. Če so prejšnji albumi dokaj hitro pokazali vse svoje adute, je treba pri slednjem k zadevi pristopiti bolj nežno, v njem se namreč skriva nekaj več referenc, ki bi jih bilo škoda preslišati.

Umezu tako ostaja zvest sebi in svojemu, v mirnejših vodah prav marsalisovskemu tonu, obenem pa z veliko različnimi projekti ohranja mladostniško ostrino in z vsakim naslednjim izdelkom buri domišljijo poslušalcev. Konec koncev je igral z B. B. Kingom, Fredom Frithom, Petrom Brotzmannom in brass zasedbo Fanfare Ciocarlia. Uspelo mu je tudi dvajsetdnevno koncertiranje, med katerim ni odigral dveh enakih setov, na odru pa se mu je pridružilo preko sedemdeset različnih glasbenikov. Kot Doctor Umezu Band je v letih 1983 in 1984 obiskal festival Moers, s Kiki Bandom pa se je tja vrnil leta 2003.

Ljubljansko Menzo pri koritu je letos obiskal že drugič, a bojda nekoliko manj energično kot prvič, ko je dodobra napolnjen klubski prostor bržkone navdušil. Vseeno pa ima Umezu v katalogu toliko arzenala, da ga tudi kakšen kiks ne more vreči iz tira.