Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, izobraževanje, kultura

Odzivi:

Ni komentarjev

Rok Govednik · Monday, 7. December 2009 ob 18:55

Prejšnji del: /…/ Homo symbolicus je tako pred filmom, ki ga bo interaktivno popeljal v raziskovanje samega sebe, ki mu bo njegove misli pokazal. Tako presega fizični svet in se osmišlja preko lastne interpretacije tako sebe kot sveta okoli sebe. Sedaj pa k prej omenjenim ikonam, indeksom in simbolom.

6. Semiotika filma

Semiotika ima kar nekaj polj analize in zato lahko (iste) znake različno interpretira (intradisciplinarnost). Pomensko določanje znakovnega sistema me zanima na ravni ikona-indeks-simbol, kjer me za filmsko umetnost zanima predvsem slednji.

Homo Symbolicus-6

Ikono je ameriški semiotik Charles Morris definiral kot znak, v določenem pogledu podoben tistemu, kar označuje. Filmski kader kot ikonični znak ni nikoli odtis fizičnega sveta pred kamero, ampak samo korelativno podobna slika predstavljenega sveta. Tako je ikona skoraj to na kar se nanaša.

Če je vsak znak v tesni korelaciji med označencem (kar je označeno) in označevalcem (ki označuje), indeks pomeni, da je označevalec skoraj fizično ali vsaj kavzalno povezan z označencem; fizično ali vzročno je povezan s svojim objektom. Prek sebe kaže na nekaj, kar ni neposredno zaznavno – dim povezujemo z ognjem, grom z nevihto, odtis čevljev s čevlji, nasmejano žensko z zadovoljno žensko… (Pri ikoni pa je ravno obratno in je označevalec podoben označencu v znaku.) Pri indeksu gre za neko modifikacijo, kavzalnost z določenim predmetom, dogajanjem; je znak, pri katerem ni neke neposredne povezave, razmerje med izrazom in vsebino je določeno s konvencijo, določil pa se je potrebno naučiti. Indeks se tako posreduje preko filmskih izraznih sredstev in preko naracije, kulture, ikonografije, okusa, mode itd., ki podajo vzročne razlage med označencem in označevalcem znaka (glej tudi Jovanović in Matoski).

Tako je z razumevanjem indeksalnih znakov tema zahtevna zgolj v teoriji, saj so nam pomeni že povsem usidrani v zavesti in ne zahtevajo pomisleka za interpretacijo. Malce več “domišljije” in višjo raven komunikacijskih izkušenj pa moraš imeti s simboli, kjer v tovrstnem znaku označevalec in označenec nimate nikakršne logične povezave, le čisto dogovorjen odnos pomena, ki je odvisen tudi od konkretnega dogodka v katerem se faktorja znajdeta. Simbol je namreč popolnoma dogovorjen znak, ki perceptivno ni podoben fizični realnosti. Za Charlesa Peirca je simbol znak, ki se nanaša na predmet, ki ga označuje s pomočjo nekega pravila, navadno z asociacijo splošnih idej. Simboli pa se v filmskem kadru, sliki, pojavljajo lahko tudi v drugih filmskih kodih ali v montaži, kar pomeni, da imajo lahko tudi drugo razlago, da konotirajo na neke tipične filmske zvrsti, dramska razmerja, filmske zvezde.

Preden zaključim, je potrebno še k semiotiki filma, ki je razrešila pomembno dilemo.

Semiotika filma je uspešno rešila prej omenjeni problem, ki je privedel do dveh skrajnih mišljenj o filmu: na eni strani “težake” za čisti film, torej realistično pripoved, na drugi strani pa iste take, ki film reducirajo na tehnično-tehnološko artikulacijo estetik tradicionalnih umetnosti.

Homo Symbolicus-6

Semiotika je vedno poudarjala, da je film kompleksna tvorba naracije, strukturirana s pomočjo izjemno bogatega repertoarja kodov, ki gradijo filmski tekst oziroma filmsko fikcijo. Tako lahko film in njegov jezik razumejo le tisti, ki obvladajo filmsko kamero in montažo. Semiologija pojasnjuje tudi, “da ‘realnost na platnu’ ni nikakršno ‘čudežno oživljanje fizične realnosti’, oziroma ‘imitiranje’ realnega sveta« (glej Jovanović). Film je s tem precej več kot boj teh dveh struj (“verujočih v realnost” in “verujočih v sliko”), s semiotiko se vzpostavi ravnotežje, razume se tako vse tradicionalne umetnosti, ki so pomembno vplivale na razvoj filma ali vsaj na njegov objekt, torej svet, po drugi strani pa film nima namena, da bi posnemal dogodke s sveta, temveč jih venomer interpretira, in s svojim sporočilom reflektira mišljeno. Nič za to, če je produkt množičen, saj ga bodo razumeli le ti, ki se spoznajo na filmske kode. S tem je film superiorna umetnost glede na ostale tradicionalne, saj je film svoje kode preoblikoval iz tradicionalnih v neko novo formo, s svojimi lastnostmi in s svojim interpretativnim tretmajem.

Homo symbolicus predvsem s simboli pridobiva na zahtevnosti osebnostne zapolnitve. Filozof eksistencializma Jean-Paul Sartre je povedal, da človek najprej “je”, šele nato “postane”. In glede na to, da se homo symbolicus želi oblikovati, je intelektualni izziv, ki mu ga ponuja simbolni svet, toliko boljši, če ne celo odlični cilj. Ker filmske kadre na ravni konotacije ljudje “berejo” v skladu s perceptivnimi sposobnostmi – glede na vse življenjske in intelektualne sposobnosti – bo lahko homo symbolicus film gledal kompleksno in vsekakor pripravljen, da se spoprime s svojim imaginarnim, ki je težko izraženo, a sila potrebno soočanja.

(se nadaljuje)

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License