Reflektor

Prejšnji del: Ker filmske kadre na ravni konotacije ljudje “berejo” v skladu s perceptivnimi sposobnostmi – glede na vse življenjske in intelektualne sposobnosti – bo lahko homo symbolicus film gledal kompleksno in vsekakor pripravljen, da se spoprime s svojim imaginarnim, ki je težko izraženo, a sila potrebno soočanja.

7. Zaključek

Film omogoča izražanje misli, je rekel Gilles Deleuze, saj misel misli v slikah. To pa se da izraziti preko simbolike, in če kar nadaljujem z Deleuzem, bom semiološke simbole razdelil glede na “podobo-čas”, torej na znake sanj, spominov, jezikovne in miselne znake. Simboli so s svojo strukturo odnosa označenca in označevalce nadvse primerni za izražanje tovrstnih imaginacij. Simboli so torej manifestacija imaginarnega v prostoru in času, so videna realnost misli, ki konotirajo na svet refletiranega dejanskega sveta.

Mlad učenec gleda veje v vetru in vpraša učitelja: “Se veje premikajo same ali jih premika veter?” Učitelj, ne da bi svojega učenca pogledal, pove: “Vej ne premikata ne veter, ne veje same. Premikata jih tvoje srce in razum.” (A Bittersweet Life, Kim Jee Woon, 2005)

To, kar je rekel Rene Clair, da ima film nadnaravno naravo, lahko združimo z mislijo pisca Jean Louisa Scheferja, ki je povedal, da je »filmska umetnost rojena (kot otrok) iz nekakšnega javnega repetiranja intimnih sanj«. Dobimo torej sklepno misel, da je film kot človekov konstrukt zmožen dosti več kot zgolj biti film in da je kot tak rojen za raziskovanje človekovega tistega nekaj, zaradi katerega se loči od ostalega sveta. To pa je svet, ki mu bo nenazadnje ostal večni misterij, pa četudi se bo film spustil v misli nič kolikokrat. Še vedno bo kaj, kar bo ostalo neodkrito. A človeku s svojo naravo symbala ustreza, da s svojo imaginacijo raziskuje neskončnost. Naj je film orodje za to.

8. Literatura in viri

• BALÁZS, B. (1966): Filmska kultura. Cankarjeva založba, Ljubljana.
• BENJAMIN, W. (1998): Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati, v: Izbrani spisi, Založba ŠKUC, Ljubljana.
• DELEUZE, G. (1991): Podoba-gibanje. Studia humanitatis, Ljubljana.
• INKRET, A. (2007): Nekaj misli o prvi (in malo tudi naši) krizi dramatike. Sodobnost 7-8, Ljubljana.
Foto: Rok Govednik
• JOVANOVIĆ, J. (2008): Uvod v filmsko mišljenje. UMco, Ljubljana.
• MATOSKI, M. (2005): Vizualizacija arijskega mita. Seminar na Institum studiorum humanitatis, Ljubljana.
• MITRY, J. (1972): Estetika i psihologija filma. Institut za film, Beograd.
• SCHEFER, J.L. (2006): O svetu in gibanju podob. Hypeiron, Koper.
• STOJANOVIĆ, D. (1966): Filmski medij. Teze o sodobnem spoznavanju filmskega medija. Prosvetni servis, Ljubljana.
• Bilten KUD Cineast