Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

glasba, izobraževanje

Odzivi:

Ni komentarjev

Tit Podobnik · Tuesday, 15. December 2009 ob 20:00

Prejšnji del: /…/ Diši kot dobra marketinška poteza, vendar se glavni krivec za tako korenite spremembe skriva v osebi Betty Marbry, pevki funk glasbe, ki je Milesa tudi spoznala z vsemi zgoraj naštetimi ustvarjalci. Leta 1968 se je torej Miles Davis sprostil. In se dokončno elektrificiral …

Že prej, na Miles in the Sky (1968), je Herbie Hancock ob vstopu v studio zaman iskal klavir. Skupina je namreč pri eni izmed skladb uporabila električna glasbila, pri drugi pa se jim je pridružil električni kitarist George Benson. Filles de Kilimanjaro (1968) ta trend nadaljuje, popoln razmah elektrike pa se zgodi z In a silent way (1969), kjer pride tudi do nekaterih ključnih novosti v pristopu k produkciji. Nekateri triki z rezi so poslušalcem ponudili orientacijske točke znotraj skladb ter tako veliko bolj osmislili njihovo strukturo, ki je postala bolj jasna in dostopnejša. V veliki meri je bil za to zaslužen Teo Macero, dolgoletni producent pri Columbia Records, sicer prisoten na večini albumov, ki jih je Miles posnel za to založbo, takrat pa je bil znan tudi po svojem produkcijskem doprinosu k soundtracku kultnega Diplomiranca (1967). Žanrske meje so se vztrajno brisale in sledila je lahko le še vsesplošna glasbena »bakanalija« …

Miles Davis: Trumpet Player

Bitches Brew (1970). Jazz? Bebop, hardbop, free-jazz, avantgardni jazz, celo dixieland? Morda rock, funk, blues, latino-rock? “Witches brew” med drugim pomeni tudi hitro pripravljena juha, skuhana iz vsega, kar v danem trenutku pride pod roko. Torej?

Stanley Crouch je uporabil enake besede, kot jih je stoletje pred njim Nietzsche za Wagnerja: “Najlepši primer samomora v zgodovini umetnosti” (glej Miles Electric, 2004). Lomljeni udarci kar treh setov bobnov, “funky” ozemljitev bas kitare, fluidna voljnost električnega klavirja fender rhodes, na koncertih pomešana z eshatološkostjo orgel, džungelska, skoraj »musique concrete« tolkala, brezkompromisnost svobodno in hektično drvečega sopran saksofona, redka prosojnost bas klarineta ter boksarsko neposredne kombinacije udarcev Milesove trobente. Paleta glasbenih stilov, izrazov in jezikov, je postala za kritike enostavno preširoka. Prostran žanrski prostor, ustvarjen z osrednjo vlogo ritem sekcije in sedimenti izmenjavajočih se solističnih vložkov, bi bilo nemogoče zaobjeti z enim pojmom. Bas in bobni delujejo kot nekakšna varnostna mreža za solista, v primeru njegovega padca pa ne le amortizirata njegov udarec ob tla, temveč ga skupaj spet uravnotežita na vrvi.

Paul Tanner, Maurice Gerow in David Megill v svoji knjigi Jazz razlagajo: “Statične harmonije in kolektivna okrasitev ritem sekcije ustvarijo zelo odprt prostor za improviziranje. Rezultat je glasba, v katero pronicajo tako vzorci klasičnega rocka, strukture hardbopa in celo pasaže, ki so še najbolj karakteristične za free-jazz”. Poleg tega se na Bitches Brew studio dokončno uveljavi kot samostojen instrument. Rezanje, lepljenje in dodajanje efektov je poleg uporabe električnih glasbil dodalo le še češnje na torto. Kritiki so se držali za glavo, a Miles se ni pustil motiti: “Glasbeniki morajo igrati glasbila, ki najbolje odražajo čas, v katerem živijo, igrati morajo s tehnologijo, ki jim bo dala, kar želijo slišati”.

Konec turbulentnih šestdesetih, ko je v družbi vrelo, ko so si vsi želeli povzdigniti glas, ni bilo boljšega načina, kot uporabiti elektriko in povečati gumb za glasnost; z dodanimi efekti: tape delay, echo, fuzz! “Slaba glasba je tisto, kar bo uničilo glasbo, ne instrumenti, na katere se glasbeniki odločijo igrati”, je Miles nejevernikom dokončno zaprl usta, pa čeprav mu to niti ni bilo potrebno. Plošča se je prodajala za med, prodorni trobentač je polnil velike koncertne dvorane, med drugim nastopil v Fillmore East, s svojo skupino pa je ogreval občinstvo tudi glasbenikom kot so Grateful Dead in Santana.

(se nadaljuje)

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License