Reflektor

Samooklicani ljubitelj duetov – Rashied Ali – je v času s Coltraneom posnel enega prvih duetov saksofon/bobni, še danes pa so ravno ti posnetki, izšli so za Impulse sicer šele leta 1974 pod imenom Interstellar Space, referenčna točka za nešteto tovrstnih dvojcev.

Glavni pečat je pustil v šestdesetih, ko je dokončno osvobodil Coltranea in postal monumentalen del enega spiritualno najbolj navdahnjenih delov jazzovske zgodovine. S tem pa bo tudi njegovo mesto med peščico velikanov jazz glasbe ostalo nedotaknjeno.

Rashied do samega snemanja niti ni vedel, da bo šlo zgolj za duet in je bil ob prihodu v studiu nemalo presenečen, a hkrati tudi zadovoljen. V knjigi Lewisa Porterja John Coltrane: His Life and Music lahko najdete zelo nadrobno študijo pričujoče plošče, kjer avtor izrecno poudari, da so ravno dueti z Rashiedom Alijem bistveni za razumevanje poznega Traneovega ustvarjalnega obdobja. Sklicuje se predvsem na jasno zvočno sliko, dramaturgijo kompozicij ter nenazadnje takrat značilno Johnovo melodiko. Kakorkoli že, posnetki tudi zelo lepo izpričujejo večsmerno Alijevo ritmiziranje, s katerim solistu vseskozi odpira prostor, s čimer ga prepozanavamo tudi kot krivca za Coltraneovo dokončno glasbeno osvoboditev.

S Traneom je sicer Rashied nato snemal vse do njegove prezgodnje smrti. Po tem dogodku, ki je po besedah Milesa Davisa sesul vse, je odšel v Evropo in se za kratek čas z bobnarjem Philyjem Joejem Jonesom študijsko ustalil v Angliji. Na prelomu desetletij je jazzovska avantgarda v New Yorku izgubila dobršen del zanosa, nekaj je k temu pripomogel fusion, nenadejano pa je odšel še Albert Ayler in tako je ob vrnitvi iz Anglije Rashied kaj kmalu stopil v ospredje ter se posvetil ohranjanju scene pri življenju. Še preden pa je ustanovil svojo založbo in se prepustil muziciranju v svojem klubu Ali’s Alley, je pritrkovalne zmožnosti posodil kar nekaj izdajam. Med njimi velja izpostaviti doprinosa k Gary Bartz NTU Troop in Alanu Shorterju, predvsem pa plejado albumov z Alice Coltrane. Zanimivo pri Rashiedu je, da kot vodja zasedbe kasneje nikoli ni izdajal za kakšno večjo založbo kot je denimo Impulse, ampak se je držal svoje Survival Records.

Zapuščina Rashieda Alija je izredna, snemal je tako rekoč vse do svoje smrti, samo v letošnjem letu so izšle že vsaj štiri plošče z njegovim imenom, nekaj pa jih je tudi še v produkciji.

Poleti leta 1972 je Rashied torej pomagal organizirati New York’s Musicians Festival in postal osrednja figura gibanja glasbenikov, kjer se je zavzemal za finančno neodvisnost in samonadzor njihovih karier. Leto kasneje je ustanovil še klub Ali’s Alley in založbo Survival Records, kjer je prvič začel izdajati kot vodja zasedbe. Do sredine sedemdesetih je pod okriljem založbe izšlo šest njegovih plošč, od katerih sta bili dve dueta, prva s saksofonistom Frankom Loweom, druga pa s članom Revolutionary Ensemblea, svobodnjaškim violinistom Leroyjem Jenkinsom. Ob tem se je predstavil tudi kot vodja kvinteta ter kvarteta ter sodelovanja kontinuirano bližal horizontu.