Reflektor

Od začetka devetdesetih pa vse do danes, je Rashied močno razširil svoj repertoar. Osemdeseta je, vsaj kar se tiče izdajanja plošč, skoraj prespal, saj je takrat vsega skupaj izšlo le okoli pet albumov z njegovim imenom. Vendar je nastopal z Jacom Pastoriusom – eden nastopov se je ohranil kot bootleg -, posnel dve plošči ob Jamesu Bloodu Ulmerju z zasedbo Phalanx, snemal tudi z basistom Sahebom Sarbibom ter postavil temelje zasedbe By Any Means. Začel je torej bolj odločno stopati tudi v polje drugih muzik, kar se je sicer še bolj stopnjevalo kasneje, ne gre pa spregledati nekaj iskrivih dialogov z bootlega Blackbird, koncertnega posnetka dueta z že omenjenim Jacom Pastoriusom.

Rashied Ali in By any Means (vir: rashiedali.org)

V devetdesetih se je Rashied poleg širjenja obzorij zopet vrnil tudi k svojim koreninam in na več albumih prirejal skladbe Coltranea, kasneje tudi Aylerja, vse skupaj pa je združil skozi kolektiv Prima Materia. V okviru zasedbe se je v celoti poklonil ploščama Meditations in Stellar Regions Johna Coltrana in albumu Bells Alberta Aylerja. Bojda je imel nekaj podobnega pripravljenega tudi za eno izmed plošč Erica Dolphyja, nekakšne na novo zastavljene retrospektive pa se je lotil predvsem z namenom ohranjanja ter obujanja free-jazzovske zapuščine. Glede Aylerja je v intervjuju za All About Jazz leta 2003 celo dejal, da ga tako rekoč nihče ne pozna, kar zavoljo nekaterih medijev v našem prostoru bržkone ne moremo trditi.

Zadnji dve desetletji njegovega ustvarjanja sta, kot rečeno, minili precej razpršeno, saj je kvintetu, neštevnim duetom, kolaboracijam z imeni, kot so David Murray, William Parker, Peter Brötzmann in Henry Grimes ter reinvenciji izbranih plošč s Primo Materio, dodal še kakšen malo bolj drzen izlet. S slednjim imam v mislih predvsem album, ki je leta 1999 izšel pri založbi Tzadik in kjer muzicira skupaj z Billom Laswellom ter Keijijem Hainom. Projekt Purple Trap se precej razlikuje od ostalega Rashiedovega kataloga, a hkrati ravno skozi njegovo prepoznavno bobnanje še vedno sodi nekako v ta okvir. In ko smo že pri kitaristih, velja omeniti tudi skoraj ducat posnetih albumov z brooklynskim sprehajalcem po kitarskem vratu, Tiszijijem Munozem, ob katerem je zopet prišel v stik denimo s Pharoahom Sandersom in Marilyn Crispell, a hkrati zašel tudi v bolj konformne ali celo fusion vode. V tem kontekstu je morda nekoliko bolj zanimiv še en bootleg, tokrat iz nastopa leta 1997 v duetu z ustanovnim članom Sonic Youth, Thurstonom Mooreom, ki sicer rad zahaja stran od svojega matičnega benda in se loteva raznovrstnih zvočnih eksperimentov.

Zapuščina Rashieda Alija je izredna, snemal je tako rekoč vse do svoje smrti, samo v letošnjem letu so izšle že vsaj štiri plošče z njegovim imenom, nekaj pa jih je tudi še v produkciji. Zopet je obudil Survival Records in leta 2006 s kvintetom izdal s presežki obelodanjeno dvojno ploščo Judgement Day, a za kaj revolucionarnega je danes potrebno pogled usmeriti drugam. Glavni pečat je pustil v šestdesetih, ko je dokončno osvobodil Coltranea in postal monumentalen del enega spiritualno najbolj navdahnjenih delov jazzovske zgodovine. S tem pa bo tudi njegovo mesto med peščico velikanov jazz glasbe ostalo nedotaknjeno.