Reflektor

Prejšnji del: /…/ Dilema “umetnostne kulture” tradicionalističnih kritikov in “filmske kulture” neobremenjenega kroga ocenjevalcev filmskih tekstov je večni filmski prežitek, četudi se današnja filmska kritika ne obrega več ob tovrstna prespraševanja. Moramo k temu.

3. Nad-realnost

Béla Balázs, madžarski napredni filmski teoretik, v delu Filmska kultura pravi, da so bila neprilagodljiva pravila umetnostne kulture, zgrajena na temelju starih umetnosti, največja ovira v razvoju nove umetnosti v Evropi – filma. Ta pravila in navade ustvarjajo perceptivne in kulturne inhibicije, ki onemogočajo razumevanje filmske umetnosti. A vseeno so pravilne smernice filma najmočneje prepoznali avantgardisti (Rene Clair, Luis Buńuel, Salvador Dali, Hans Richter, Sergei Eisenstein, Dziga Vertov), s preobraženo optiko, perspektivo in logiko. Tako v teh filmih gledalca (na drugi strani) ni strah videti nelogične povezave miselnih preskokov, blodenj in dimenzij sanjskega.

Foto: Rok Govednik

Po drugi strani pa so nekateri vztrajali pri filmu kot prikazu realnega in se s tem trudili, da gledalca ne bi zavajali in mu dajali ne(z)možne izkušnje. S tem ni nič narobe, a ta trud za homo symbolicusa ni pomemben, ker je naravnan že dalje, stran od fizične realnosti. Realistični filmi mu ne dajejo nečesa več – soočanja s svojim imaginarnim. Realizem v filmu je prikaz stanja, ki ga posameznik lahko doživi, nič olepšano, brez sprenevedanja in povsem možno. Tako je z motom symbalo v realizmu obtičal.

Prvi evropski filmski teoretik, Ricciotto Canudo, je leta 1911 napisal knjigo Teorija sedmih umetnosti (glej Jovanovič, 2008), v kateri opisuje tudi sedmo umetnost – torej film. Canudo pravi, da filmske kamere ne razume kot beležke za realnosti, temveč kot instrument, ki odkriva poetične nivoje sveta; in nadaljuje, da je naloga filma tudi odkrivanje psiholoških svetov človeških bitij in je tako treba preseči fizično realnost. S tem je že Canudo poudaril, da je še kako pomemben psihoanalitični vidik filma. Canudo je govoril tudi o tem, da film artikulira vse “estetske resnice”, ki jih srečamo v drugih umetnostih – kar pomeni, da ima film enake estetske možnosti kot druga umetniška izrazja (opera, poezija, roman, balet, gledališče, arhitektura, slikarstvo, …), le da ima ta še nek višek – sinestezijo.

Če se torej vrnem nazaj k razmisleku o filmski realnosti… Režiser in teoretik Rene Clair govori o “nadnaravni naravi filma”. Film posreduje možnost preobrazbe fizične realnosti in vse zaznave pretvarja v miselne, konkretno v imaginarne. Tako je filmska realnost področje sanj in abstrakcije. Clair doda še to, da od tod alogičen karakter filmskega doživetja, ki se ne more racionalizirati in interpretirati s pomočjo tradicionalnega mišljenja.

Konflikt med filmsko realnostjo in fizično realnostjo je uspešno rešila semiotika filma. Do nje še pridem, sedaj pa najprej o filmskem jeziku, karkoli bi naj to pomenilo.

(se nadaljuje)