Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

film, izobraževanje, kultura

Odzivi:

Ni komentarjev

Rok Govednik · Monday, 23. November 2009 ob 18:55

Prejšnji del: /…/ Konflikt med filmsko realnostjo in fizično realnostjo je uspešno rešila semiotika filma. Do nje še pridem, sedaj pa o filmskem jeziku, karkoli bi naj to pomenilo.

4. Filmski jezik

Že precej izrabljena fraza želi dati poudarek na posebna izrazna sredstva filmske umetnosti, a je potrebno o filmu govoriti s precej več refleksije. Če tako ob tem vzamemo v obzir še homo symbolicusa kot nekoga, ki bi se s filmom lahko dotaknil pogleda več kot fizično-realnega, se moramo ogniti tej sila posplošeni podobi o filmskem jeziku. Resda je film že sila komercializirano komunikacijsko sredstvo, a ob ideji, da raziskuje svet, mu moramo vseeno dati večjo relevantno moč. Film mora tako postati več kot film.

Predvsem je potrebno povedati to, da se s fotografijo začne ključni preobrat v umetnosti. Ta je namreč klasični umetnosti povzročila precej veliko estetsko dilemo, a v primerjavi s filmom je to le manjša otroška igra. To je v klasičnem delu o množični kulturi produkcije Umetniško delo v dobi svoje tehnične reprodukcije že leta 1936 (!) zapisal marksistični teoretik Walter Benjamin. Film je te slike pognal še v ritem in povzročil, da umetnije sploh ni bilo potrebno doživeti s fizično prisotnostjo. Vse to so seveda bili prelomni trenutki za umetnost, ki se je morala sprijazniti, da film ponuja sinestetične razsežnosti. Morda je ta širina njegov manko, a hkrati mnogo večja prednost.

Homo Symbolicus-4

O filmskem jeziku želim na tem mestu tako govoriti kot o jeziku slike (že prej sem omenjal neverbalni jezik). Namreč, ravno sintagma “filmski jezik” mora po Jovanoviću ponujati jezik kot vizualnost, kot “gramatika kamere” ali “filmski jezik gibanj”.

Jezik slik poznamo seveda že iz časov egipčanskih hieroglifov, klinopisov in raznoraznih stenskih poslikav, a tukaj bo govora o jeziku filmske slike skozi semiološko terminologijo. Lahko bi seveda govorili o samih filmskih kodih kot izraznih sredstvih – filmskem kadru, gibanju kamere, montaži filma, sceni, zvoku, ritmu filma, posebnih efektih, projekciji –, a bi se rajši osredotočil na abstrakte, ki morda ne bodo dali definiensov, me pa vse skupaj le sili v razmislek (za definicijo), in to je najpomembnejše.

V zborniku Poetika filma (Poetika kino) je sovjetski formalist (predstrukturalist) Jurij Tynjanov leta 1927 že opazil semiološko naravo jezika filma in govoril o tem, da je zaznavni svet fizične realnosti v filmu zaznan preko semantičnih korelacij. Tako se že od takrat govori, da ima filmski kader neke stalne vrednosti, s katerimi filmarji preoblikujejo sliko fizične realnosti v filmsko realnost – s svojstvenim kotom in gibanjem kamere, montažo, itd. To je konotativna raven filmskega izdelka, saj s samo manipulacijo pogleda določamo stvarem in dogodkom razlago.

Kot že rečeno, se bom premaknil k znakovnemu jeziku kot vzpostavljalcu empatičnega odnosa z realnostjo. Seveda na bolj posreden način – na način, ki spodbuja kreativno mišljenje in delovanje. Začel bom z razmislekom poljskega filmskega teoretika Jerzyja Plazewskyja, ki je iskal glavne odlike govornega jezika v medčloveških odnosih, in ki pravi, da so te štiri, ki kažejo na specifično ekspresijo individuuma ali skupine ljudi: (1) jezik služi prenosu in izmenjavi misli, (2) omogoča sporazumevanje, (3) lahko izkažemo nedvoumnost pojmov in (4) subtilnih ter abstraktnih pojmov. Plazewsky nato nadaljuje, da filmski “jezik” to izpolnjuje, medtem ko za govornega, četudi je zanj to definirano, ne moremo tako trditi. Sam bi rekel, da temu ni popolnoma tako, saj je nedvoumnost filmskega izražanja včasih več kot zelo na mestu. In s tem prehajam k zakladnici, h kateri bi moral homo symbolicus nenehno težiti – k raziskovanju imaginarnega.

(se nadaljuje)

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License