Reflektor

Ob tem se vsekakor zdi na mestu postaviti vprašanje, zakaj se dandanes prvenstveno govori o fundamentalizmu v navezavi na religijo oziroma o religioznem fundamentalizmu?

Najbrž je vzroke za to potrebno iskati v sami zgodovini pojma, saj se je fundamentalizem – kot piše Marjan Smrke – sprva pojavil in uporabljal v zvezi z nekaterimi krščanskimi cerkvami in ne v zvezi z islamom, kot je marsikdo prepričan. Wallerstein med drugim tudi opozori, da si verska in družbena gibanja v islamskih državah niso sama nadela oznake “islamsko-fundamentalistična”, temveč gre za izrazito zahodnjaška naslavljanja, saj takšnim gibanjem v islamskih državah bolj verjetno pravijo “islamistična” (Wallerstein 2004: 105).

V tem kontekstu gre nedvomno za problematiko orientalističnega diskurza, o katerem bomo še spregovorili v nadaljevanju. Orientalistični diskurz – diskurz kot verižni niz označevalcev, na podlagi katerih v določenem zgodovinskem trenutku govorimo o določenem fenomenu, pri čemer pa ne gre zgolj za jezikovno izrekanje, temveč za način konstituiranja fenomenov, ki izražajo družbeno-politična razmerja moči – se po Saidu nanaša na niz kulturnih reprezentacij (muslimanskega) Vzhoda, ki so dobesedno zakoreninjene v praksah, diskurzih in subjektivitetah zahodnih družb (glej Stanković, 2002).

Fundamentalizem se je sprva pojavil in uporabljal v zvezi z nekaterimi krščanskimi cerkvami in ne v zvezi z islamom, kot je marsikdo prepričan. Wallerstein med drugim tudi opozori, da si verska in družbena gibanja v islamskih državah niso sama nadela oznake “islamsko-fundamentalistična”, temveč gre za izrazito zahodnjaška naslavljanja

Tovrstno reprezentiranje pa se ne nazadnje kaže tudi v obravnavi fundamentalizma, saj so večinski diskurzi o fundamentalizmu vezani prav na islamski fundamentalizem, ne oziraje se na ostale njegove transkulturne pojavnosti. Tako smo priča kroženju množice esencialističnih predsodkov na Zahodu (tu je na primer prav gotovo potrebno izpostaviti italijansko novinarko Oriano Fallaci, ki je bila v zadnjih letih svojega življenja znana po svojih rasističnih izpadih), “v katerih so muslimani razumljeni kot brezobzirni fanatiki in predstavljajo največjo grožnjo svetovnemu miru” (glej Stanković 2002).

Zaradi očitne razširjenosti pojma v kontekstu primerjalne religiologije – razloge za slednje smo že navedli – smo se torej odločili, da se bomo v pričujočem sestavku ukvarjali z religioznim fundamentalizmom. Slednje pa konec koncev izpričuje tudi sama definicija, po kateri se pričujoči pojem navezuje na fundamente vere, torej na tisto, kar verjamejo vsi pripadniki določene religije in ki želijo svojo vero čim bolj približati tem temeljem (glej Frank, 2004).

Povsod sami temelji – Religiozni fundamentalizem

Znan projekt, ki se je ukvarjal s preučevanjem religioznega fundamentalizma je The Fundamentalism Project. Slednji je po Lawrencu pomemben zlasti zaradi njegovega poudarjanja, da fundamentalizem ni specifičen fenomen, ki bi se kot tak pojavljal zgolj v eni sami religijski tradiciji! Tako se vsaj v akademskem svetu dani pojem večinoma razume kot komparativni (glej Lawrence, 1998).

Omenjeni raziskovalni projekt sta vodila Martin E. Marty in Scott Appleb. Rezultat raziskave, ki se je v okviru slednjega odvijala in pri kateri so sodelovali raziskovalci z vsega sveta, je več kot osem tisoč strani izsledkov. V zadnjem delu te obširne raziskave raziskovalci definirajo družinske karakteristike, ki simbolizirajo oziroma opredeljujejo fundamentalizem:

1. religijski idealizem kot temelj osebne in skupnostne identitete,
2. fundamentalisti resnico razumejo kot razodeto,
3. fundamentalisti imajo svoj besednjak,
4. fundamentalisti se vidijo kot del velikega kozmičnega boja,
5. zgodovinske dogodke razumejo v luči tega kozmičnega boja,
6. demonizacija nasprotnikov in reakcionarnost,
7. fundamentalisti so selektivni pri aplikaciji tradicije in dediščine, na katero se sklicujejo,
8. gibanja vodijo moški,
9. stresni odnos do kulturne hegemonije modernosti in težnja po distribuciji moči.

“Fundamen Janeiro” (foto: clemmesen)

Poleg družinskih lastnosti pa Appleby, Emmanuel Sivan in Gabriel Almond dodajo še pet ideoloških ter štiri organizacijske karakteristike fundamentalizma. Ideološke značilnosti so:

1. fundamentalisti so zaskrbljeni zlasti, ko gre za vprašanje erozije religije in njene vloge v družbi,
2. fundamentalizem je selektiven tako pri naboru in aplikaciji tradicije, kot tudi pri uporabi pridobitev modernosti,
3. manihejstvo,
4. mesijanstvo in milenarizem,
5. absolutistična retorika, ko gre za njihove vire razodetja.

Organizacijske lastnosti:

1. izbrano članstvo, lahko je tudi voljeno,
2. izjemno ostre in jasne skupinske meje,
3. karizmatični voditelji,
4. strogo predpisano vedenje.

(glej The Religious Movements Homepage Project @The University of Virginia 2005).