Reflektor

Po besedah Adorna in Horkheimerja v Dialektiki razsvetljenstva naj bi tako imenovana znanstvena racionalnost, sicer prvovrstna značilnost razsvetljenstva, postala sredstvo za dominacijo narave, v končni instanci pa tudi način nadzorovanja človeka.

Slike sveta niso črno-bele. Razloge za delovanje pričujočih gibanj je bržčas potrebno iskati v uporu zoper nasilno sistemsko prisvajanje v okviru kulturno-političnega, ki kolonizira v imenu zdaj že povsem izpraznjenih kategorij zahodnjaškega načina političnega organiziranja, konec koncev pa tudi pod krinko osvoboditve ter že tako in tako problematičnega koncepta napredka.

Racionalnost postane iracionalnost oziroma razsvetljenski modeli svobode se konvertirajo v regresivno dominacijo. S postavitvijo racionalnosti na piedestal razsvetljenstvo postane totalitarno, saj eliminira vse konkurenčne mišljenjske moduse, s tem pa se celo odene v mitske dimenzije. Razsvetljenska forma razuma in napredka torej formulirata družbeno regresijo in iracionalnost z institucionalizacijo družbene formacije v kontekstu kapitalističnega delovnega procesa in ekonomije, birokracije, kulturne industrije in vzpenjajoče se hegemonije instrumentalne misli (Adorno in Horkheimer, 2002).

Razsvetljenstvo je tako povzročilo ekonomske, politične, tudi družbeno-kulturne konsekvence, bilo pa je izrazito religiozno v smislu kritičnega odnosa do religije. Razsvetljenstvo je namreč na nek način predstavljalo grožnjo sami religiji, saj je poudarjalo človeka nasproti božanskemu, racionalnost nasproti veri, mišljene nasproti resnici, kvantiteto nasproti kvaliteti, znanost nasproti supersticiji in spremembo nasproti kontinuiteti (Hodgson v Lawrence, 1998).

Po Hodgsonovih besedah je bilo razsvetljenstvo anti-religiozno, saj je iz univerzuma izključilo koncept boga. A ker je razsvetljenstvo pravzaprav delovalo na globalni ravni, so tudi reakcije zoper njega postale globalne, in sicer s strani tistih, ki so bili moderni, a ne modernistični. Četudi so se nosilci omenjenih reakcij modernizirali v svojih organizacijskih sposobnostih in ciljih, temu ni bilo tako z njihovim svetovnim nazorom, ki je ostal nerelativiziran (Hodgson v Lawrence, 1998).

Vrata mošeje Abn toloon, Kairo (foto: tantan555)

Vendar pa slednje še ne pomeni, da fundamentalisti ne gojijo zanimanja za paradigmo modernosti, zlasti ko gre za rezultate oziroma produkte modernosti – tehnološko-znanstvene rezultate. V ozadju te aplikacije namreč ni le izpostavitev duhovne in materialne dediščine modernosti radikalni kritiki, temveč je njihov glavni cilj povzročiti poraz na njenem lastnem terenu, z njenimi lastnimi sredstvi – modernost je najprej potrebno dodobra spoznati, preden jo lahko uspešno zavrnemo (Debeljak, 1995).

Ob tem se srečamo s protislovjem. Če moderni, sekularni filozofi, ki spričo izhajanja iz tradicije filozofije subjektivitete in individualne integritete v veliki meri kritično gledajo na prihod novih tehnologij, temu ni tako pri fundamentalistih, ki torej “učinkovito uporabljajo sredstva množične komunikacije, in sicer zato da bi – paradoksalno – skušali pokazati na zlo razsežnost znanstvene in industrijske mentalitete, ki je te komunikacije omogočila” (Debeljak, 1995). Ali kot pravi eden od vodilnih islamskih fundamentalistov, Hasan al-Sharqawi: “Naš cilj je spoznati, kako uporabiti moderna orožja, kako jih proizvesti in jih nadalje razviti, zato da premagamo naše nasprotnike” (Hasan al-Sharqawi v Tibi, 1998). Islamski fundamentalisti so po Tibijevih besedah tradicionalisti, pa tudi modernisti. Stremijo namreč k islamizaciji moderne tehnologije.

Seveda pa je ob danem zapisu navedbe fundamentalističnega odnosa do modernosti potrebno podati pomislek. Že res, da gre za reakcijo zoper trajektorij modernosti in razsvetljenstva. A pri slednjem gre vendarle za formacijo – kot smo že pokazali – ki se spričo svoje geneaologije in načina umeščenosti v širši kapitalistični sistem – tu imamo pravzaprav v mislih njeno hrbtno stran, ki jo, kot smo že orisali, z vso silovitostjo problematizira prav frankfurtska šola – nedvomno obnaša izrazito kolonialistično, celo imperialistično. Slike sveta niso črno-bele. Razloge za delovanje pričujočih gibanj je bržčas potrebno iskati v uporu zoper nasilno sistemsko prisvajanje v okviru kulturno-političnega, ki kolonizira v imenu zdaj že povsem izpraznjenih kategorij zahodnjaškega načina političnega organiziranja, konec koncev pa tudi pod krinko osvoboditve ter že tako in tako problematičnega koncepta napredka.

(se nadaljuje)