Reflektor

Spet ta modernost …

Ker se fundamentalizem odvija v kontekstu modernosti, je smiselno predočiti, kakšen odnos vlada med njim in modernostjo. Debeljak nas opozori, da obstajajo sicer mnogovrstne različice fundamentalizma, ki pa vendarle imajo skupni imenovalec, to je odkrita, dejavna težnja po spremembi in preoblikovanju moderne (post)industrijske civilizacije, utemeljene na filozofski dediščini razsvetljenstva in newtonovski znanstveni paradigmi, in sicer v formo, ki bo v soglasju z absolutno avtoriteto božje besede oziroma nezmotljivo resnico božjega razodetja, ki ga prinašajo sveti spisi od Korana do Svetega pisma (Debeljak, 1995).

Fundamentalist? (foto: Gregor909)

Fundamentalistične skupine – kljub razlikam in medsebojnemu izključevanju, kar je prav gotovo posledica, kot pravi Lawrence, same esence fundamentalizma, je to, da en fundamentalizem stoji nasproti drugemu, saj je samo ta tisti oziroma samo določena skupina, ki poseduje Resnico (Lawrence 1998: 88). V imenu boga se torej borijo za isti cilj, to je “za odločilno transformacijo modernih družb, znotraj katerih so zlasti opazno vzniknile v sedemdesetih letih” (Debeljak, 1995).

Pogled, podoben Debeljakovemu, deli na primer že omenjeni Smrke, pa tudi Immanuel Wallerstein: “V 20. stoletju nismo imeli le krščanskih in islamskih ‘fundamentalistov’, temveč tudi njihove judovske, hindujske ali budistične različice, in zdi se, da so nekatere značilnosti skupne vsem: Zavračanje ‘modernističnih’, sekularističnih tendenc v skupini, vztrajanje pri puritanskih različicah verskih praks, čaščenje integralnosti verske tradicije in njene večne, nespremenljive narave. Skupno pa jim še nekaj, tudi krščanskim različicam – so opozicija dominantnim oblastnim strukturam v modernem svetovnem sistemu” (Wallerstein, 2004).

Delovna definicija fundamentalizma torej pravi, da gre za tista religiozna gibanja, katerih programi na direkten, sistematičen in zavesten način reflektirajo odgovore na izzive modernosti oziroma “fundamentalizmi praviloma nastanejo kot posebna oblika odgovora na liberalne oziroma progresivne teološke pobude” (Debeljak, 1995). Slednje počnejo s sklicevanjem na nezmotljivo in absolutno avtoriteto svetih spisov, le-te pa se razlaga v maniri dobesednega branja. Prav v tem momentu pa se izpostavi tista ključna ločnica med esenco moderne družbe in fundamentalističnimi gibanji, kajti če prva bazira na dvoumnosti sekularne morale, gre pri drugih za izpostavljanje nedvoumnih smislov temeljnih religioznih vrednot (glej Debeljak, 1995).

Fundamentalist? (foto: yanboechat)

Predpostavimo lahko, da je eden od vzrokov, ki napeljujejo k tendenci sklicevanja na absolutnost in nezmotljivost svetih spisov ter centriranje okoli nedvoumnih smislov temeljnih vrednot, moderna oblika pluralizma, ki je po Bergerju in Luckmannu eden od ključnih pogojev – četudi slednja v knjigi Modernost, pluralizem in kriza smisla opozorita, da še vedno ostaja odprto ali moderni pluralizem nujno, neposredno vodi k takim krizam – za širjenje subjektivnih in intersubjektivnih kriz smisla (Berger in Luckmann, 1999).

Pri tovrstnih gibanjih – seveda z zornega kota subjekta, ki se je vzpostavil na osnovi zahodnega miljeja – naj bi v tem oziru na nek način šlo za iskanje gotovosti, samoumevnosti in posledično zavarovanje pred negotovostjo in strahom zoper neznano, ki izvira iz sveta, v katerem ni “ne skupnih vrednot, ki bi določale delovanje na različnih področjih, ne ene same resničnosti, ki bi bila za vse istovetna” (Berger in Luckmann, 1999).

Ena od osrednjih modernih vrednot, ki jo zavračajo fundamentalisti, je koncept razuma, in sicer njegova superiornost (pomešana z aroganco), ki naj bi v skladu z razsvetljensko dediščino bila višja od vseh drugih oblik spoznanja, vključno z religioznim spoznanjem.

Zanikanje prisotnosti transcendentalnega duha ne pomeni le grožnje človeškosti človeka, temveč tudi družbi sami. V navezavi s tem je vsekakor potrebno navesti Marshalla Hodgsona, ki je raziskoval islam z zornega kota globalnega zgodovinarja, hkrati pa se je v svojih analizah ukvarjal z nastankom modernega sveta in mesta razsvetljenstva v njem. Tako je na primer razsvetljenstvo imenoval kot veliko zahodno transmutacijo, ki se je začela na Zahodu, vendar pa je postopoma vplivala na vse – kot učijo kritične teorije tudi na destruktiven način.