Reflektor

Ozirajoč se na drugo stran: Primerjava fundamentalizma z modernim družbenim redom

Če postavimo fundamentalizem v odnos do modernega družbenega reda, potem lahko opazimo, da gre za neizbežen konflikt, saj je kot piše Debeljak, moderni pogled vsaj nominalno in “načelno” strpen do med seboj razlikujočih se modalitet verskega izkustva, dopuščajoč možnost za pluralizem. Po drugi strani pa fundamentalizmu tovrstno vztrajanje na načelu strpnosti po definiciji ne more biti preveč blizu, saj v tem vidijo vzroke za dezorientacijo sodobnega človeka.

Norme po želji (foto: johnmanly)

Gre namreč za to, da se s tovrstnim razumevanjem družbenega sveta deluje v kontekstu etike relativizma, ki spodkopava absolutno resnico, kar pa je v nasprotju s strukturo fundamentalizma. V sodobnem postmodernem obdobju multikulturalizma in zatona meta zgodb – karkoli že to pomeni – so prav fundamentalisti tisti, ki zagovarjajo in razglašajo ekskluzivizem Edine Resnice. Pri tem pa je zanimivo, da njihove ideje ujame velika množica ljudi. Morda ravno zato, ker jih moderna govorica pluralnih identitet ne more zadovoljiti, saj predstavlja vsakodnevni miselni in praktični napor, brez obljube varnosti in jamstva stabilnosti, ponuja le normo brez norme (Debeljak).

Ekskluzivizem fundamentalistov, zlasti ko ge za religiozno raven, je mogoče prezentirati tudi na podlagi fundamentalističnega prepričanja, da dialogi z nosilci moderne filozofije in poskusi prilagajanja in povezovanja modernih spoznanj z religioznim sporočilom ne pomenijo nič dobrega; nasprotno, takšna ravnanja prepoznavajo kot največjo nevarnost za čistost verske identitete (glej Debeljak, 1995).

Paradoksalno pa je, da se formulacija esencialistične identitete odvija ravno takrat, ko se le-te najbolj intenzivno mešajo, zato sploh ni naključje, da so se na primer radikalna islamska gibanja začela v velikih mestih, kjer se že tradicionalno srečujejo najrazličnejši življenjski izrazi (glej Frank 2004).

Poglavitni cilj fundamentalistov je božjim zakonom povrniti primat nad človeškimi, ne nazadnje pa tudi preoblikovanje razmerja med državo in religijo. Kot piše Debeljak, naj v zahodnih demokracijah državna struktura ne bi poznala privilegijev ene same religiozne resnice, saj je osnovna predpostavka liberalne in demokratske družbene ureditve v tem, da “državljani različnih religioznih pogledov lahko gradijo načela političnega reda in družbene pravičnosti, ki ni odvisna od posebnih religioznih prepričanj.”

Fundamentalizem – manjkajoči košček? (foto: ba1969)

Seveda je od nas odvisno ali se strinjamo oziroma ne strinjamo s to Debeljakovo trditvijo – sploh glede na vrsto diskriminatornih in rasističnih izpadov širom zahodnega prostora. “V normativnem, idealnem oziru naj bi bila skupna deviza politične govorice danega okolja nereligiozna zavezanost oziroma javna razprava o političnih zadevah s tistimi, ki nimajo skupnih religioznih osnov, ta pa mora biti izvedena na način, ki ni religiozen« (Greenwalt v Debeljak, 1995).

Imajo fundamentalisti prav?

Debeljak opozori, da fundamentalistom ni mogoče očitati, da ne zastavljajo pravih vprašanj, saj identificirajo problema sodobne družbe kot sta razkroja družbene solidarnosti in sistema zanesljivih vrednot. Tako na primer tudi Lawrence deli mnenje, da moramo fundamentalistom priznati smiselno identifikacijo sedanje svetovne ureditve – gre namreč za odsotnost verjetja v utopično napoved in prepričanje o boljšem jutri.

Vendar pa smo mnenja, da gre pri tovrstnih popularizacijah konca meta zgodb – četudi so v začetnem izhodišču bile emancipatorne – za zastarelo držo nekaterih ključnih postmodernističnih avtorjev, ki na tovrsten način pomagajo utrjevati sedanjo ideologijo zamotane prepletenosti med kapitalizmom in realnostjo, pri kateri se kapitalizem ponuja kot realnost sama, brez možnosti mišljenja alternativnih imaginarijev. V tem oziru gre za klasičen primer logike delovanja kapitalizma, ki sčasoma vsak upor uspe vključiti v svojo strukturo in delovanje.

Obenem Lawrence tudi opozori, da je potrebno poskušati razumeti dilemo fundamentalizmov – konec koncev gre za polje, ki je integralno današnjemu svetu. Simbolična in emotivna moč fundamentalizma je po Lawrencovih besedah avtentično moderna kot tudi vztrajno nepopustljiva.

Če slednjo karakteristiko fundamentalizma prenesemo na današnji kapitalizem, pravzaprav ugotovimo presenetljivo podobnost. Tako je pa eni strani današnji kapitalistični sistem s svojo nenehno repeticijo nenehne akumulacije kapitala izrazito moderen, po drugi strani pa je pri tovrstnem procesu, ki je po besedah Petita pravzaprav dogodek, skrajno nepopustljiv.

Poglavitni cilj fundamentalistov je božjim zakonom povrniti primat nad človeškimi, ne nazadnje pa tudi preoblikovanje razmerja med državo in religijo. Osnovna predpostavka liberalne in demokratske družbene ureditve pa je v tem, da “državljani različnih religioznih pogledov lahko gradijo načela političnega reda in družbene pravičnosti, ki ni odvisna od posebnih religioznih prepričanj.” (Aleš Debeljak)

Pričujoči odnos morda lahko še najbolj ponazorimo z ambivalentno globalno realnostjo, razpeto med perverzno, fetišistično bogastvo prvega kapitalističnega sveta in med bedo “Darwinove nočne more” tretjega kapitalističnega sveta.

Kar se tiče natančnosti detekcije problemov na Zahodu, je Tibi mnenja, da si islamski fundamentalisti pri svojem cilju upravljanja sveta uspešno pomagajo s krizo modernosti na Zahodu. Še več. Pogosto so zelo natančno poučeni o najnovejših postmodernističnih in relativističnih idejah zahodnih intelektualcev, s čimer se na primer strinja tudi Debeljak.

Sicer je res, da fundamentalistične skupine pravilno detektirajo simptome razkroja družbene solidarnosti, so pa recepti, ki jih predlagajo, vprašljivi. Vse težave sodobne realnosti namreč zvedejo na odsotnost religioznega smotra ter absolutne avtoritete boga. Ob tem je prav tako potrebno omeniti, da se moč fundamentalizma skriva bržkone v tem, da na sebi lasten način opozarja na razmislek dediščine razsvetljenstva (glej Debeljak, 1995).