Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

družba, izobraževanje, kultura

Odzivi:

Ni komentarjev

Nina Cvar · Wednesday, 30. December 2009 ob 09:45

Prejšnji del /…/ Slike sveta niso črno-bele. Razloge za delovanje pričujočih gibanj je bržčas potrebno iskati v uporu zoper nasilno sistemsko prisvajanje v okviru kulturno-političnega, ki kolonizira v imenu zdaj že povsem izpraznjenih kategorij zahodnjaškega načina političnega organiziranja, konec koncev pa tudi pod krinko osvoboditve ter že tako in tako problematičnega koncepta napredka.

Povratek absolutne avtoritete

Debeljak navaja, da se z vidika fundamentalizma svetih tekstov ne da obravnavati na osnovi pluralističnih interpretacij tekstov, s čimer se nam ponovno potrdi naša osrednja teza o ekskluzivistični naravi fundamentalističnih gibanj. Ob tem je potrebno opozoriti na še en zanimiv paradoks. Res je, da fundamentalisti svete tekste berejo na dobeseden način s poudarkom, da ostajajo zvesti pristnemu načinu, vendar pa to počnejo selektivno, pomenujoč, da iz določene religiozne tradicije poberejo le osnovna načela, simbole in vrednote, na to pa jih kasneje koherentno oblikujejo v nov izbran sistem.

Tako tudi Wallerstein v svoji knjigi Zaton ameriške moči opozori, da zgodovinarji zlahka pokažejo, kako tako imenovane fundamentalistične skupine tradicijo iznajdevajo vedno na novo in da se slednje v marsičem, včasih tudi izrazito, razlikujejo od dejanskih verovanj in praks iz preteklosti.

Izolirana moderna

Slednje je dokaj nazorno moč pokazati na primeru islamskih fundamentalistov, ki po Tibijevih besedah svojo politično ideologijo gradijo ravno na selektivnem prisvajanju islamske religije. Kljub temu, da se razglašajo za zagovornike in stražarje klasičnega islama, temu ni tako, saj v resnici razvijajo nove koncepte, ki so odsev današnje moderne dobe, na primer koncept reda – nizama Islamija – ki naj bi jim služil za religijski izgovor pri političnem delovanju (Tibi, 1998).

Lechner tudi navaja, da je fundamentalizem prvenstveno moderen fenomen), podobnega mnenja pa so tudi marsikateri drugi raziskovalci – tudi že omenjeni Tibi, ki na primer opozori, da se fundamentalisti sicer sklicujejo na tradicijo, vendar pa to počnejo v kontekstu modernosti. Ali kot zapiše Wallerstein: “(…) islamisti niso romantični nostalgiki, ki se jim kolca po nekdanji kmečki družbi. Narobe, zastopajo alternativno obliko modernosti, ki je odprta za tehnološki napredek, zavrača pa sekularizem in vrednote, ki ga spremljajo.”

Vsaka hiša ima svoje temelje: struktura fundamentalizma

Fundamentalizem funkcionira na osnovi binarnih opozicij, saj se fundamentalistična retorika artikulira na podlagi ekstremnega dualizma skozi manihejske simbole ločevanja med dobrim in zlim, resničnim in lažnim. Pri tovrstnih dihotomijah ne gre le za razcep med svetim in profanim, temveč tudi za čim bolj jasno in enostavno razlikovanje “med nami in onimi”.

“Srednja pot” v tem kontekstu ni mogoča, saj bi to zameglilo eshatološko vizijo, kot tudi otežilo soočenje z identificiranim sovražnikom. Prav tako je za mnoge oblike fundamentalizma značilno prepričanje, da jim je v skladu z eshatologijo razodete doktrine poznano tako “izbrano občestvo” kot tudi poslednji smoter in s tem končni rezultat zgodovine. Pri tem se pogosto sklicujejo na figuro mesije oziroma božjega odposlanca.

Moralno-etični ekskluzivizem je torej moč detektirati tudi skozi prizmo retoričnih sredstev, ki nastopajo v fundamentalističnem diskurzu, s čimer se začrtajo ostre meje med skupnostjo izbranih in drugih, in sicer v smislu, da se razločno izriše ločnico med “pravovernimi”, “izbranimi”, “odrešenimi” na eni in “ostalimi” na drugi strani. Poleg moralno-etičnih principov se to stori tudi s pomočjo posebnih oblačil in jezikovnih kodov.

Fundamentalizem poleg purizma predstavlja tudi enega od odgovorov oziroma reakcijo na racionalizacijo etike, za katero je osrednji cilj, da “(…) svojo različico duhovnih interesov ponovno postaviti v središče ne le zasebnega, marveč predvsem javnega življenja, izražajoč nezadovoljstvo spričo mesta religije v privatnem okviru, kamor so jo odrinili valovi moderne diferenciacije vrednostnih sfer, v zadnji posledici torej sekularna struktura moderne politične države” (Debeljak) In ker govorimo o religioznem fundamentalizmu, naj bi se restitucija religije v javnem življenju zgodila z obvezno utemeljitvijo socialnih zakonov, političnih pravil in kulturnih običajev na svetih tekstih oz. religioznih tradicijah (glej Debeljak, 1995).

Strani: 1 2 3 4

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License