Reflektor

Karizmatični voditelji

Fundamentalistična gibanja često delujejo skozi ozko skupino karizmatičnih vodij. Prav tako je, ko govorimo o fundamentalističnih gibanjih, potrebno izpostaviti, da jim je uspelo oblikovati kohezivna občestva, kar pa je dokaj nenavadno za dobo tako imenovanega radikalnega individualizma in družbene anomije (glej Debeljak, 1995).

Foto: trublueboy

Učinkovito formulacijo kohezivnosti in solidarnosti fundamentalističnih skupin je moč razložiti z – vsaj ko gre za islamske skupine – dejstvom, da so islamistične organizacije znane po obsežnih programih socialne pomoči, namenjenih tistim v stiski, s čimer pogosto zapolnjujejo velike vrzeli v delovanju države (glej Wallerstein, 2004).

Na tovrsten način blažijo krivičnosti in izrazite ambivalence sodobnega nekrokapitalizma. Subhabrata Bobby Banerjee nekrokapitalizem definira kot “specifično kapitalistično prakticiranje načinov organizacijske akumulacije, ki vključujejo razlaščanje, smrt, mučenje, samomorilska dejanja, suženjstvo, uničenje sredstev za preživetje ter splošno organizacijo in upravljanje nasilja” (Banerjee, 2009).

Metodološke zagate

Fundamentalizem je najprej nastal v okvirih ameriškega protestantizma, pomenujoč, da je kategorija fundamentalizma analitično vpeljana in izvožena v druge kontekste. Kot taka seveda nima kaj dosti skupnega s spori znotraj protestantizma in zato odpira določene epistemološke, zlasti pa metodološke pomisleke.

Spričo tega je kategorijo fundamentalizma potrebno razumeti v splošnem in primerjalnem smislu idealno-tipske analitične uporabe. S tem predpostavljamo, da fundamentalizem spreminja svojo pojavno podobo glede na konkretno tradicijo, simbole in religiozno govorico, znotraj katere nastopa, hkrati pa vendarle razkriva svoje bistvo na strukturno konsistenten način (glej Debeljak 1995).

Na globalnost fenomena fundamentalizma je na primer opozoril Lawrence, pa tudi že omenjeni raziskovalni projekt o fundamentalizmu, s čimer pričujoča tematika zadobi status primerjalne raziskovalne kategorije. Ob raziskovanju fundamentalizma torej ne smemo dopustiti, da bi nam morebitni stereotipi ali celo predsodki zameglili analitično lupo oziroma, da nas bi odvrnili od raziskovanja fundamentalizma.

Nasprotno. Zapisali smo že, da fenomen fundamentalizma lahko vzamemo za tako imenovano primerjalno raziskovalno kategorijo, kar pa ne nazadnje pomeni, da je karakteristike fundamentalističnega načina razmišljanja moč najti tudi v drugih, torej ne zgolj religioznih sferah: na primer v družbeno-političnih gibanjih tipa jakobincev.

“Nekrokapitalizem je specifično kapitalistično prakticiranje načinov organizacijske akumulacije, ki vključujejo razlaščanje, smrt, mučenje, samomorilska dejanja, suženjstvo, uničenje sredstev za preživetje ter splošno organizacijo in upravljanje nasilja.” (Subhabrata Bobby Banerjee)

Če se vrnemo k islamskemu fundamentalizmu, je potrebno ponovno navesti Bassama Tibija. Slednji namreč opozarja na pogosto stereotipno percepcijo – čemer smo že spregovorili – kajti zdi se, da večji del zahodne javnosti na ta družbeni pojav gleda skozi senzacionalistično novinarsko poročanje, ki bazira predvsem na pisanju o terorističnih dejanjih islamskih fundamentalistov.

Res je, da za popularno identifikacijo fundamentalizma kot islamskega fenomena obstaja cela vrsta teoloških in socioloških razlogov, pri čemer ne gre zgolj za to, da je na primer cela plejada evropskih mislecev, ki so s svojimi deli postavili temelje za samorazumevanje zahodne kulture, razumela islam kot posebno grožnjo evropskemu socialnemu in teološkemu redu, temveč gre tudi za razlike med islamskim zahodnoevropskim razumevanjem razmerij moči med državo in religijo (glej Debeljak, 1995), obenem pa – kot smo že izpostavili – načina umeščenosti v sodobna neoliberalistična razmerja kapitala in pa seveda v medijske reprezentacije – vključujoč filmske tekste – ki je orientalistična in po Saidu opozarja na kolonialistično gospostvo zahodnjaške preteklosti.