Reflektor

Spletni medij za kulturo in politiko

BETA

Kategorije/Rubrike:

družba, izobraževanje, kultura

Odzivi:

Ni komentarjev

Nina Cvar · Wednesday, 30. December 2009 ob 09:45

Ko razmišljamo o odnosu med Islamom in Zahodom, ne moremo mimo izrazito manihejskega in vulgarno poenostavljajočega razumevanja omenjenega odnosa s strani Samuela Huntingtona – po Wallersteinovih besedah naj bi Huntingtonov koncept percepiral Zahod in Islam kot dve antitetični “civilizaciji” v dolgoročnem konfliktu – ter Saidovega koncepta orientalizma, ki je po njegovem lažen konstrukt, formuliran iz ideoloških razlogov, izmislil pa si ga je prav Zahod (glej Wallerstein, 2004).

V zvezi z reprezentacijami naj omenimo še Wallersteinovo interpretacijo zahodne percepcije islamskega terorizma, ki naj bi bila po njegovem posledica kombinacije krščanske krivde zaradi anitsemitizma, svetovne judovske podpore Izraelu in zahodnih pogledov na koristnost Izraela kot elementa politične stabilizacije glavnega svetovnega naftnega območja.

Perzijska

Še več, po Wallersteinu naj bi bilo Islam še lažje demonizirati zavoljo dejstva, da je islam bližnji kulturno-družinski bratranec krščanstvu – slednje na primer v svojih romanih, zlasti v Beli trdnjavi, lucidno tematizira Orhan Pamuk, nobelov nagrajenec za literaturo – kar pa naj bi prispevalo ne le k lažji demonizaciji, temveč tudi k iracionalnosti in trajnosti prav te demonizacije.

Kulturno-družinsko sorodnost med islamom in krščanstvom nazorno pokaže že nekajkrat omenjeni Tibi, ki pravi, da se je današnje razmerje med zahodom in islamom vzpostavilo zato, ker za razliko od hinduizma, islam ni umeščen v neke lokalno-regionalne okvire, temveč so njegove perspektive obarvane z univerzalizmom, s čimer pa še kako aludirajo na zahodno civilizacijo. V tem oziru gre potemtakem za stik dveh univerzalizmov.

V kontekstu razmišljanja o metodologiji naj omenimo še nekaj pomembnih epistemoloških vidikov. Lechner tako zapiše, da naj bi nekaterim liberalnim zahodnjakom, zaskrbljenim nad nadaljnjo prihodnostjo sveta, fundamentalizem predstavljal radikalnega Drugega: “Tisto, kar mi nismo.”

Po drugi strani pa je tovrstna pozicija izrazito problematična. Ne le, da ohranja orientalistično logiko izključevanja, temveč ostaja zapisana nereflektirani lastni poziciji. Kot taka pa se ne sprašuje po temeljnem vprašanju sodobnega časa, ki preprosto sliši na vprašanje “Zakaj?”, temveč ohranja “sokrivdni” “status quo” neoliberalističnega ideološkega dispozitiva, ki ostaja neprevprašan. Če pa se ga vendarle le koncizno analizira, spričo svoje demontažne logike ostaja neopažen oziroma izrinjen na robove javnega prostora, ki pa tako in tako, vsled vampirizma finančnega kapitalizma, izgublja prvenstveno vlogo izmenjevanja ter soočanja različnih mnenj, temelječih na etično-moralni odgovornosti.

Lechner prav tako opozori na pomanjkljivost konvencionalnih raziskovalnih pristopov k fundamentalizmu, in sicer predvsem na predpostavko o raziskovalni komparaciji v smislu, da lahko določeno enoto raziskovanja izoliramo, kar pa je v kontekstu globalizacije vprašljivo.

Inter in intra fundamentalistični odnosi

Današnje razmerje med zahodom in islamom se je vzpostavilo zato, ker za razliko od hinduizma, islam ni umeščen v neke lokalno-regionalne okvire, temveč so njegove perspektive obarvane z univerzalizmom, s čimer pa še kako aludirajo na zahodno civilizacijo. V tem oziru gre potemtakem za stik dveh univerzalizmov.

Fundamentalisti nastanejo znotraj občestvene potrebe po razmejevanju med različnimi teološkimi modeli v referenčenm okviru iste religiozne tradicije. Znotraj religiozne skupnosti fundamentalizmi nemalokrat stremijo poleg krepitve starih avtoritet tudi h konstituciji novih, predvsem takrat, ko začutijo, da so stare odpovedale.

V povezavi z razmejevanjem med različnimi fundamentalističnimi skupinami kot tudi definiranjem razlik znotraj samih določenih fundamentalističnih skupin je potrebno opozoriti, da se med njimi pogosto bije boj, kdo bo imel mandat nad končno Resnico. Z mehanizmi prepovedi, tabujev, kazni, izobčitvami, občestvenimi izolacijami ter posledično samozadostnostjo se na dramatičen način teži k zagotovitvi ohranitve “čiste, integralne, temeljne” identitete (glej Debeljak, 1995).

(se nadaljuje)

Strani: 1 2 3 4

Kaj pa ti misliš?

Ime (obvezno):

E-pošta (obvezno) - ne bo prikazana:

Domača stran:

Pri komentiranju lahko uporabiš naslednje XHTML oznake:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <s> <strike> <strong>

Reflektor je spletni medij vsaj za kulturo in ustvarjanje.

Reflektor smo vsaj Matic, Danaja, Andrej, Mojca, Maruša, ne nujno v takem vrstnem redu. Prijavi se

Pišemo o kulturnih produktih in o kulturi širše. Ustvarjamo tudi lastno kulturo v mnogo njenih oblikah.

Več informacij o Reflektorju je tule.

Glavni in odgovorni urednik:
Andrej Urbanc


| Reflektor in Facebook.


Vsebina te spletne strani je zaščitena z licenco
Creative Commons: Priznanje avtorstva-Nekomercialno 2.5 Slovenija.

Creative Commons License