Reflektor

Smrke še navaja, da je za fundamentaliste značilno ustanavljanje versko-političnih gibanj, za katere so tipične socialne nesolidarnosti, rasistične prvine, akcije proti svoboščinam splava, pravicam homoseksualcev in spolni vzgoji…

Ob tem je potrebno omeniti še politično-versko skupino New Christian Right, ki obsoja liberalno politiko, češ da povzroča razpad vrednot kot so trdna družina, predpisane spolne vloge in močna nacija. Zato zahtevajo povratek h krščanskim vrednotam, pri čemer pa gre po Smrketu za eno od glavnih značilnosti fundamentalizma, to je tako imenovani restorationism – zavzemanje za obnovo že davno preteklih idealov in tradicij.

V zadnjih letih so, zlasti na jugu in na srednjem vzhodu (bible belt), fundamentalisti v primerjavi z liberalnimi protestanti pridobili veliko novih članov, vendar pa jim svojega programa vseeno ni uspelo docela izpolniti, kar lahko pripišemo moralnim škandalom ob koncu 80-ih, ko sami vodilni fundamentalisti niso bili sposobni izpolnjevati kriterijev moralnosti, postavljenih znotraj lastnega konteksta (glej Smrke, 2000).

Islamski fundamentalizem

Foto: Eastop

Preden se posvetimo obravnavi islamskega fundamentalizma (skrajnega), je potrebno opozoriti, da pravzaprav ne obstaja teoretska paradigma, ki bi v celoti in uspešno obravnavala islamski fundamentalizem in vse njegove pojavne oblike (glej Frank 2004).

Večina avtorjev analizira nastanek sodobnih islamskih fundamentalističnih organizacij skozi kontekst kolonizacije, dekolonizacije, pojava nacionalnih držav in modernih razsvetljenskih diskurzov. Ali kot opozori Tibi: “Stik islamske civilizacije z Zahodom je prinesel nemalo škode na političnem, ekonomskem kot tudi kulturnem področju.” V preteklih desetletjih je bilo veliko poskusov prilagajanja novim razmeram, na primer islamski reformizem in sekularni nacionalizem, a ker so vsi propadli, se je pojavilo novo gibanje, ki pa ni stremelo k akomodaciji tako imenovane kulturne modernosti – po Habermasu je to ena od ključnih značilnosti sodobne zahodne kulture.

Vendar je ob tem potrebno dodati, da je pluralnost islamskega sveta že sama po sebi vir dinamičnih in konfliktnih odnosov med muslimani znotraj islamskih dežel. Slednje predstavlja notranji vpliv na nastanek islamskega fundamentalizma, na kar opozori tudi Tibi, čigar osrednja ideja njegove knjige The Challenge of Fundamentalism je, da je islamski fundamentalizem v prvi vrsti revolt proti domačim državnim strukturam.

Že omenjen proces kolonizacije (ter z njim povezane razmere) je imel ključno vlogo pri nastanku omenjenih gibanj. Radikalna gibanja so odgovor na modernost, njihova prilastitev političnega pa poteka prek religioznega. Oziroma “islamski fundamentalizem naslavlja dvojno krizo: V prvi instanci gre za socioekonomsko in politično, pri čemer obe izhajata iz pritiskov po integraciji islamskega sveta pod okrilje zahodne dominacije. Drugič pa gre za krizo identitete, do katere je prišlo zaradi stika z zahodno kulturno modernostjo” (Tibi, 1998), torej podčrtano s kolonizacijskimi impulzi.

“Islamski fundamentalizem” je po Tibiju tako socialni kot tudi politični fenomen. Pri islamskem fundamentalizmu je zanimivo zlasti to, da je modereo, navkljub temu, da se sklicuje na preteklost. Modernost je moč pokazati na osnovi inovativnega načina interpretacije zgodovine ter samega islamskega nauka, zaradi česar mu nekateri avtorji pripisujejo izumljanje tradicije.