Reflektor

Glede na izpričano vsebino fundamentalizma, je fundamentalizem “neoabsolutističen”, in sicer zato, ker razglaša, da pozna absolutno, božansko resnico, ki pa jo mora predati naprej človeštvu (Tibi, 1998).

Vendar pa eksluzivistične tendence zasledimo tudi v tako imenovanem protestantskem fundamentalizmu, ki na primer ločenost države in cerkve prikazuje kot izraz monopolnosti “sekularnega humanizma” (Smrke, 2000).

Kje je umetnost? (foto: clix)

Slednje pa nas že napelje k tradiciji razsvetljenstva, do katere sta v opozicijskem odnosu tako islamski kot protestantski fundamentalizem, ki tovrsten odnos izpričujeta prek svojih verovanj – na primer krščanski fundamentalisti poudarjajo milenaristični “Jezusov drugi prihod”, judovska eshatologija v središče postavlja mesijo, nekatera islamska fundamentalistična gibanja pa verujejo v vrnitev skritega imama – preko katerih naj bi po Debeljakovem mnenju sugerirala upor zoper razsvetljensko tradicijo, in sicer zoper njeno baziranje na modernem racionalizmu, ki po mnenju fundamentalistov ne zmore razumeti bogate zapletenosti sodobnega sveta (Debeljak, 1995).

Res je, da se pričujoča gibanja že po svoji svoji esenci povsem jasno ne vključujejo v moderno družbo (Debeljak, 1995), a fundamentalisti so pravzaprav simptom modernega sveta oziroma predstavljajo reakcijo prav na ta svet. Ali kot pravi Bruce Lawrence: “Fundamentalisti nasprotujejo modernizmu …” Modernost pa je ključna kategorija, ki jo moramo upoštevati, ko želimo interpretirati fundamentalizem. Brez modernosti ni fundamentalizma, kakor tudi ni profetov modernosti. Identiteta fundamentalistov, tako psihološka kot zgodovinska, je izoblikovana s strani modernega sveta – seveda, če fundamentalizem razumemo kot družbeno-kulturno pogojen pojem.

“Fundamentalisti so torej svojevrsten simptom modernosti in nastopajo kot antiteza modernizmu” (glej Tibi, 1998). A zdi se, da ekskluzivizem ni le domena fundamentalizma, temveč slednji podpisuje kar celotno logiko sodobnega finančnega kapitalizma, ki ga torej lahko imenujemo nekrokapitalizem.

Nekrokapitalizem je po Banerjeeju, kot že rečeno, tip kapitalizma, ki prakticira prakse vključevanja razlaščanja, smrti, mučenja, samomorilska dejanja, suženjstvo, uničenje sredstev za preživetje ter splošno organizacijo in upravljanje nasilja (Banerjee, 2009). A srhljiva racionalnost nekrokapitalizma, pri čemer lahko racionalnost glede na njeno ponavljajočo se genealogijo s perverznim vrhuncem v Šoi, umestimo v register tako imenovane repeticije, zabriše in izbriše moralno-etično komponento.

Sodobni kapitalizem kot prazna fundamentalistična racionalnost, ki na način prehajanja med nekro- in biopolitiko upravlja prek (načine upravljanja povzemamo po Banerjeeju) izkoriščanja naravnih virov, izključevanja iz prekletstva demokracije in prek izgona iz prekletstva razvoja.