Reflektor

S kolonizacijskimi procesi je v islamski svet prišla modernost, pri čemer je potrebno izpostaviti zlasti sekularizacijo, pri kateri gre, kot poudari Smrke, za celoto procesov in učinkov modernizacije na religijskem področju.

Iz gledališča (foto: naraosga)

V tem oziru sekularizacijo lahko razumemo kot zmanjševanje družbenega pomena religije, kar lahko zajamemo na osnovi (a) zmanjševanja vpliva religioznih institucij, (b) zmanjševanja navezanosti posameznika na cerkev, (c) nesprejemanja tradicionalnih verskih predstav in naukov, spreminjanja cerkva, (d) upadanja števila duhovnikov in redovnikov (Smrke, 2000).

Islamski fundamentalizem je potrebno razumeti predvsem kot odgovor in upor zoper Zahod, vštevši njegove oblastne strukture zahodnih držav, ki naj bi po njihovem pozabile na islamske vrednote. Islamski fundamentalizem pa je še dodatno utrdil nastanek izraelske države, ki jo fundamentalisti razumejo kot podaljšek kolonizacije in vladavine Zahoda. K priljubljenosti islamskega fundamentalizma prav gotovo veliko pripomore tudi sedanje ekonomsko stanje, ki ga narekuje trajnostni razvoj nekrokapitalistične logike.

Vsled tega pravzaprav ni naključje, da se islamski fundamentalizem pogosto definira kot gibanje s socialnim in političnim delovanjem. Da bi uspešno zasledoval postavljene cilje, je islamski fundamentalizem razvil novo ideologijo in obliko avtoritete, ki jo utemeljuje na religiji.

Islamisti se organizirajo okoli karizmatičnih voditeljev, ki delujejo skozi populistične iskrenosti, vendar pa se slednji lahko ohranijo le, če prikažejo svete tekste kot absolutno avtoriteto. Kot nova avtoriteta si lastijo pravico, da predstavljajo celotno skupnost in da sprejemajo odločitve v njenem imenu (Frank, 2004).

Lawrence na primer tudi opozori, da se islamski fundamentalizem in terorizem jemlje kot (sploh medijski) platformi za razumevanje celotnega islamskega sveta, s čimer pa vsi muslimani postanejo potencialni fundamentalisti (Lawrence 1998: 91). Ali kot pravi Bassam Tibi: “Potrebno je strogo razločevanje med islamom kot religijo in islamskim fundamentalizmom kot politično ideologijo!”

Potrditev teze?

V uvodu smo si zastavili vprašanje, ali je moralno-etični ekskluzivizem podlaga, s tem pa tudi inherentna karakteristika fundamentalizma? Glede na podane karakteristike pojava fundamentalizma – zlasti tistega, ki se napaja iz sfere religije – lahko sklepamo, da je temu res tako, kar pa je na primer moč pokazati z že samo definicijo Leksikona politike. Ta fundamentalizem razume kot ekskluzivistično politično ideološko usmeritev, ki se ima za temeljno v takšnem smislu, da se ni spremenila, revidirala ali izkrivila in da ostaja zvesta svojim izvirom oziroma pristnemu izročilu, ki je obravnavano ali pa očiščeno vseh dodatkov.

Zavedajoč nevarnosti zapadanja v tavtološki argument, naj omenimo, da smo Leksikon politike navedli zato, ker številni avtorji – med drugim tudi Bassam Tibi – opozarjajo na veliko stopnjo politizacije religije, ki se je zgodila po koncu hladne vojne, kateri pa nismo priča le v islamskem svetu – kot sicer večinski mediji radi reprezentirajo – temveč tudi v ostalih prostorih. Tibi tudi navaja, da je gibanje – torej islamski fundamentalizem – ekskluzivistično, saj napada njemu nasprotujoče se pozicije, zlasti sekularistične, ki so kritične do povezovanja med religijo in politiko (Tibi, 1998).